KAKO DELUJE SISTEM? ZGODBE RESNIČNEGA ŽIVLJENJA …
Ob tem se mnogokrat sprašujem, po kakšnem kopitu deluje sistem? Komu oz. čemu daje prednost?
Mnogokrat namreč slišim očitke, da je sistem sfeminiziran in da gre v vseh teh bitkah za boj žensk proti moškim.
Mogoče, lahko da je tako. Verjetno res v določenih primerih strokovnjaki z lastno travmatično izkušnjo ločitve od partnerja ravnajo nerazsodno tudi v svojem strokovnem delu. In ker je v socialno sodnem sistemu zaposlenih ekstremno več žensk kot moških, je lahko občutek sistemske degradacije po spolu toliko večji. V praksi dejansko opažam več tragičnih zgodb očetov kot mater.
Pa vendar…
Če bi bilo vse to res, zakaj tudi mame ostajajo brez svojih otrok?
Jasno je, da tudi očetje odtujujejo otroke. »Nerazsodnost« namreč ne izbira po spolu.
Kako je potem takem možno, da skrbna mama, ki je sposobna delati v šoli in vzgajati na desetine drugih otrok, ostane brez svojega otroka? Njega namreč ne more vzgajati. Saj ji sistem ne dovoli. Manipulativni bivši partner jo je namreč obsodil zanemarjanja in fizičnega nasilja nad otrokom.
Oče je predlagal stike pod nadzorom.
IN SISTEM TEMU (vsaj začasno) SLEDI.
Brez kakršnega koli dokaza, da je bila mama res kdaj nasilna do otroka. Le na podlagi besed očeta je sistem zaskrbljen, da otrok morda res ni ogrožen. In zato ne dovoli normalnih stikov med otrokom in mamo.
Podobno se dogaja v obratni smeri. Ko očetje – tudi sposobni odrasli, na pomembnih položajih, nekateri zaposleni tudi v šolstvu – vzgajajo tuje otrok. Svojih pa ne smejo. Ali pa jih lahko samo vsak drugi vikend – ker je tako predlagala mama.
Spomnim se še ene tragične zgodbe mame , sicer profesorice na fakulteti. Praktično čez noč je mama ostala brez 12 letnega sina. Vzgojni konflikt med njo in sinom je izkoristil bivši partner. Mamo je obtožil nasilja in zanemarjanja. Otroka je sodišče poslalo na terapije v svetovalni center na Gotsko, iz obravnave je mamo povsem izključilo. In ta mama, ki je vestno skrbela za edinega sina, je otroka po konfliktu s sinom videla le še en teden po dogodku. Od takrat pa ga že štiri leta ni videla več niti enkrat!!!
TO NE BI BILO MOŽNO BREZ PODPORE SISTEMA.
Seveda je še veliko podobnih zgodb, kjer so vloge obrnjene, ko očetje povsem izgubijo stik s svojimi otroki ob podpori sistema.
Ali pa v procesu odtujevanja ne izgubijo povsem stik z otrokom, ampak je stik med otrokom in staršem minimalen, morda le enkrat na teden ali dva tedna. Pa še to brez spanja otroka pri tem »nevarnem« staršu. Vendar pa tudi ti stiki in odnos med otrokom in staršem niso takšni, kot bi morali biti.
Dr. Kruk takšno situacije opisuje kot »ambigius loss« – ko je nekdo, ki ga imaš rad, fizično prisoten, psihično pa odsoten.
Ob vseh teh zgodbah se sprašujem, kaj je v ozadju delovanja takšnega sistema. Nisem namreč še uspel dešifrirati te formule, po kateri deluje sistem. Saj zagotovo ne sledi resnici in ne zaščiti otroka, ki je žrtev manipulacij in psihičnega nasilja.
Po moji razlagi sta možni samo dve varianti:
- Ali je v podtalnem delovanju sistema tendenca, da se uničuje in razdira zdrave odnose v družinah. Nesamozavesten in psihično uničen državljan je poslušen državljan.
- Ali pa strokovni delavci, ki v imenu sistema obravnavajo posamezno družino, brez kakšne posebne strokovne distance zgodbo prvega starša, ki se zglasi na centru za socialno delo, policiji, sodišču ali kakšni drugi instituciji, jemljejo kot edino resnično in dokončno. Vse, kar potem pove drugi starš, je razumljeno kot neresnično in vredno vsakega dvoma.
Pa da ne bom razumljen, kot da govorim nekaj pavšalno. Naj podam konkreten primer: Gospa je fizično napadla bivšega partnerja. Med prerivanjem ga je s torbo mahnila po glavi. Gospod je nastavil roko, da je zaščitil svojo glavo. Z udarcem je mama gospodu zlomila stransko kost dlani. Gospa je takoj po dogodku odšla na policijo podat »lažno« prijavo, da jo je napadel bivši partner. Gospod je v roku štirih ur imel izrečeno prepoved približevanja do bivše partnerke in mladoletne hčere. Ko je ta gospod naslednji dan po obisku in priporočilu zdravnika odšel tudi sam na policijo povedat, kaj se je zgodilo in kakšne so posledice dogodka, je gospod dobil termin nekje čez cca. 7 dni, ko lahko pride podat izjavo o dogodku.
Neverjetno, kaj ne? Težko je verjeti takšnim zgodbam. Če ti jih ne pove starš, ki je to doživel in ki ima za vse povedano tudi dokaze.
Problem so vse institucije, ne delujejo učinkovito, prenagljena mnenja. Sodnica se ne ukvarja s tem kaj bo otroku v korist, ampak kdo se bo pritožil na višje sodišče od staršev, ker s tem zgubi nagrado. Oče v mojem primeru priznal da odtujuje otroka, pa razen sodničinega nestrinjanja ni bilo posledic. Postopek se vleče že tretje leto… Otrok je nemočna žrtev. Obvestila sem Urad RS Slovenije za otrokove pravice.