Ob naslovnem vprašanju lahko vsak starš, ki se je ločil od partnerja, doživlja drugačna občutja.

En starš si lahko misli:”Ah, kakšno vprašanje. Seveda, da sem. Saj sem to počel tudi pred ločitvijo.“

Spet drugi starš razmišlja lahko na način: “Tega nisem počel pred ločitvijo. Že prej mi je bivši partner/ka predajal te informacije. Pričakujem, da bo tako tudi po ločitvi.“

Lahko pa vprašanje v staršu vzbudi občutek samoumevnosti v smislu: “Saj v šoli vedo, da sem starš. Vedo tudi, da sva se ločila. Pričakujem, da me bodo kontaktirali, ko bo kaj nujnega.“

Prav je, da starši vsak po svoje razumete zgornje vprašanje. Želim pa poudariti, da odgovor na to vprašanje niti približno ni samoumeven.

Zakaj odgovor na vprašanje ni samoumeven?

Pa pojdiva lepo po vrsti.

Res je, da institucije vedo, da ima otrok dva starša.

Pa ste na šoli ali v zdravstvenem domu že povedali, kakšna je družinska situacija?

Ste razložili, da sta se starša ločila?

Ko to razložite, nujno preverite, kdo je naveden kot kontaktna oseba za klice in pošiljanje sporočil, ki se tičejo otroka.

Če je slučajno zaveden le bivši partner kot kontaktna oseba, nujno zahtevajte, da dodajo poleg še vašo številko ali e-mail naslov in da o vseh stvareh, ki se tičejo otroka, institucije obveščajo oba starša.

V kolikor po vašem prvem obisku institucij še vedno ne prejemate obvestil ali vas ne pokličejo za stvari, ki se tičejo otrok, potem vljudno preverite, kje se je pri deljenju informacij »zataknilo«?

Če se namreč vi sami ne boste pozanimali o stvareh, ki se tičejo vašega otroka, potem informacije do vas enostavno NE bodo prišle.

Pričakujete, da vas bo bivši partner redno – tako kot pred ločitvijo, obveščal o stvareh, ki se tičejo otroka?

No, če se ta trend res nadaljuje, potem super. Potem je to že en dober znak, da starša po ločitvi res delujeta v dobro otroka.

V kolikor pa temu ni tako in ste pripravljeni bivšega partnerja napasti in obtoževati, ker skriva informacije o vašem otroku, pa vas najprej zelo prijazno na nekaj opozarjam:

“Ne obstoji pravna podlaga, ki bi staršem nalagala dolžnost neposrednega sodelovanja z drugim od staršev. Takšno sodelovanje sicer gotovo terja otrokova največja korist,  ki pa kot pravna norma zavezuje državne organe in nosilce javnih pooblastil, ne pa tudi staršev.”

Zgornja navedba je citat Varuha človekovih pravic, ki me je v uradnem dokumentu z dne 9. 1. 2018 obvestil o tem, ali so institucije dolžne staršem dati podatke o otrocih, v kolikor jih starš zaprosi.

Ob tem so še pojasnili, da starša med seboj nimata nobenih zakonskih obveznosti glede predajanja informacij o otroku.

Zato je pomembno, da po ločitvi starša oba začneta skrbeti za vsa področja otrokovega življenja.

V kolikor je v družini tako, da je en starš bolj “oblastniški” do otrok in želi vse imeti pod nadzorom, to v veliko primerih lahko pomeni postopno izključitev drugega starša iz življenja otroka.

Nekateri starši načrtno skrivajo vse informacije o otroku in z manipulacijo institucij in nosilcev javnih pooblastil delajo razne nezakonite posege v otrokovo integriteto.

S  skrivanjem informacij in grožnjami staršu, da naj “ne zasleduje” otroka, pa drugega starša počasi izrinjajo iz življenja otroka.

Vsi ti manevri v staršu vzbujajo občutke jeze na bivšega partnerja ter hkrati občutke skrbi za lastnega otroka. Otrok pa je tisto, za kar smo starši pripravljeni storiti KARKOLI.

Ta močna čustva in pristna ljubezen do otroka pa nezavedno lahko celo škodljivo vpliva na odločitve, ki jih sprejema starš.

Starš, ki je “dober starš”, navadno ne želi povzročati problemov in se zato ne spušča ob vsaki priložnosti v konflikt z bivšim partnerjem.

Tega se bivši partnerji pogosto zavedajo in to njihovo »dobrosrčnost« s pridom izkoriščajo za doseganje lastnega cilja – postopno uničenje odnosa med otrokom in drugim staršem.

Še malo, pa bom povsem zašel s poti in poglavitne teme tega članka.

Skratka …

Stvari se postopno in avtomatično lahko zapletajo.

No, pa da povzamem glavno današnje priporočilo staršem:

Vzdržujte in/ali vzpostavite kontakt z vsemi institucijami, kjer skrbijo ali obravnavajo vašega otroka. Edino tam so vam dolžni posredovati informacije, ki se tičejo otroka.

Vzdrževanje odnosa z osebami, ki so pomembno vključeni v odraščanje vašega otroka (učitelji, svetovalni delavci, zdravnik, športni trener, glasbeni učitelj, psiholog, pedopsihiater idr.) ima za vas dve pomembni pozitivni posledici:

1. Pridobite informacije o tem, kaj se z otrokom dogaja. To hkrati pomeni, da vaša seznanjenost z dogajanjem glede otroka ni odvisna od dobre volje bivšega partnerja. Saj sami poskrbite zato, da informacije pridejo do vas.

2. S tem ko otrok izve, da ste poizvedovali o tem, kako je in kaj se z njim dogaja, ga prevzema dober občutek hvaležnosti in sprejetosti. Otrok je vesel, da tudi starš, s katerim preživi morda samo vsak drugi vikend, poišče informacije o otroku. S tem otrok tudi vidi, da staršu ni vseeno, kaj se z otrokom dogaja (tudi takrat, ko je pri drugem staršu) in da bo vedno skrbel zanj – ko je otrok pri njem in ko je fizično nekoliko oddaljen. Ta občutek na otroka deluje izredno pomirjujoče. Še posebej, če je ločitev močno konfliktna in otrok preživi zelo nesorazmeren delež časa z enim staršem.

V eni izmed objav sem se že razpisal o tem, kakšna je vloga različnih institucij, ki se vpletejo v »reševanje ločitvene krize« posamezne družine. Članek si lahko preberete na na povezavi TUKAJ.

Z današnjim mojim zapisom pa sem vas želel le prijazno opozoriti na to, da pri teh institucijah sami poiščite informacije o otroku in ne prelagajte krivde za to, da niste seznanjeni z aktualnim stanjem in funkcioniranjem otroka, na bivšega partnerja.

Neredko starši, ki »patološko zavzeto« odtujujejo otroke od enega starša, nosilcem javnih pooblastil (zdravnikom, trenerjem idr.) celo neposredno prepovejo, da le ti posredujejo podatke o otroku bivšemu partnerju.

Vendar vedite, da so to le pritiski in poskusi, kako bi vas odrezali iz življenja otroka.

Te grožnje nimajo nikakršne pravne podlage, četudi starš grozi nosilcem javnih pooblastil s prihodom odvetnika, v kolikor jih ne bodo upoštevali. Oba starša imata tudi po ločitvi enakovredne pravice do dostopa informacij, ki so tičejo otroka.

Le institucijam dajte jasno vedeti, da so vam oni dolžni posredovati informacije o otroku in da vam ni bila z nobeno sodno odločbo odvzeta roditeljska pravica.

V kolikor od nosilcev javnih pooblastil še vedno ne boste prišli do teh podatkov, pa vam svetujem, da se nemudoma obrnete na Informacijskega pooblaščenca, ki bo sprožil postopek zoper dotično institucijo in nosilca javnih pooblastil.

Srčno upam, da se boste v praksi srečali le s strokovnjaki in nosilci javnih pooblastil, ki se zavedajo te svoje dolžnosti in ne boste imeli težav z njimi. 

Pa vendar…

Slišal sem tudi že za sila nenavadne zgodbe staršev.

Zato tudi današnje opozorilo z moje strani. 

Pa srečno!

Matej

P.S. 1: V spodnjem delu prilagam še Print screen dokumenta, v katerem je napisana moja zgornja navedba in je del izvirnega dokumenta št. 21.0 – 1 / 2018 – 2 – VO

P.S. 2: Če si na začetku ločitvene poti, in iščeš informacije, kakšni naj bodo tvoji nadaljnji koraki, potem ne le klikni na spodnjo povezavo. Kvadrant od-ločitve je morda lahko ključna rešitev za vašo trenutno situacijo.