Ločitev staršev je tema, o kateri zadnje čase veliko pišem. Moje delo je predvsem usmerjeno v pomoč staršem, da najdejo najboljšo obliko starševske skrbi za njihovo družino in njihovega otroka. Bistvenega pomena je ohranjanje nadzora nad ločitvenim postopkom. Preložitev odgovornosti na druge namreč pomeni, da se bistveno zmanjša vpliv posameznega starša na končno odločitev in da o usodi družine odloča nekdo, ki družine v resnici sploh ne pozna.

Pogosto se zgodi, da je v ločitvenem postopku dveh bivših partnerjev eden izmed njiju konstruktiven, sodelovalen in resnično želi stvari čim prej doreči, da bodo otroku v korist. Drugi starš pa je na žalost ne-sodelovalen, nasprotuje, zavrača vse predloge bivšega partnerja itd.

Navadno ima starš, ki ne želi sodelovati in z bivšim partnerjem skupaj doreči oblike nadaljnje skrbi za otroka, samo en cilj: priti do eno-starševske skrbi za otroka, kjer bi bil ta ne-sodelovalni starš tisti, kateri bi večino časa preživel z otrokom, tisti drugi starš pa bi imel z otrokom le vnaprej določene stike.

Obseg, ki bi ga torej ne-sodelovalni starš preživel z otrokom, bi bil bistveno večji, kot pa bi otrok imel stika z drugim, sicer sodelujočim in “zdravim” staršem.
Takšno vedenje in takšen cilj staršev je po svoje povsem razumljiv. Starš, ki se bori za eno-starševsko skrb brez soglasja drugega starša, to navadno počne iz dveh razlogov.

–    Prvi razlog je ta, da se želi na ta način maščevati bivšemu partnerju za prekinitev partnerske zveze – za neuspeh na partnerskem področju, za katerega sta mimogrede navadno odgovorna oba starša.
–   Drugi razlog pa je ta, da se ta starš ne zaveda resničnih razvojnih potreb otroka (če bi se jih zavedal, bi z bivšim partnerjem iskal rešitve, kako bi otrok preživel čim več časa z obema staršema). Otrok ima namreč rad oba starša in bi najraje še vedno ves čas bil z obema, a to ni več mogoče. Ta starš se dejstva, da je morda »slabši starš« (kar kaže s svojim vedenjem), globoko v sebi tudi zaveda in se boji, da bi v procesu odločanja o starševski skrbi izgubil otroka.

Želja po maščevanju in strah pred izgubo otroka sta po mojem mnenju glavna dva razloga za nesodelovanje in nekonstruktivno iskanje rešitev glede starševske skrbi med bivšima partnerjema.

Najpogosteje tisti starš, ki želi sodelovati in iskati rešitve skupaj z bivšim partnerjem, predlaga skupno starševstvo in se želi z bivšim partnerjem uskladiti glede podrobnosti. Ti starši se zavedajo dejstva, da ima otrok rad oba starša. Pa vendar se počutijo izjemno nemočne, ko ugotovijo, da bivši partner ne sodeluje in da bo moral nekdo tretji odločati o obliki starševske skrbi.

Kako torej naprej?

V nadaljevanju predstavljam, kako bi moral po mojem videnju postopati tisti »konstruktivni« starš. Predstavljam konkretne »korake«, po katerih naj postopa.

Glede na to, da ste vi tisti, ki iščete informacije in rešitve za vašo družino (sicer se ne bi znašli na tejle moji spletni strani), predvidevam, da si ti tisti konstruktivni starš. Zato te v nadaljevanju kar direktno nagovarjam – upam, da mi ne zameriš 😊

Predlagam, da postopek urejanja starševske skrbi začneš na sledeč način:

1.       Naredi vse, kar je v tvoji moči, da pridobiš sodelovanje s strani bivšega partnerja in da skupaj pripravita vsaj grob osnutek načrta starševske skrbi. Predlagaj mu strokovno literaturo, posvet s strokovnjakom, obisk kakšnega predavanja ali delavnice idr. S tem bo postalo jasno, če je bivši partner slučajno pripravljen poslušati in slediti kakšni tretji osebi.

2. V kolikor se bivši partner upira vsakemu sodelovanju in konstruktivnim »korakom«, pa predlagam, da SAM pripraviš kvaliteten NAČRT STARŠEVSKE SKRBI.

Kvaliteten Načrt starševske skrbi je izhodišče za vse vaše nadaljnje korake.

Ko imaš ta načrt pripravljen, ga – v kolikor je pripravljen vsaj malo poslušati – predstavi bivšemu partnerju. Predstavi tudi vse argumente, zakaj je to najboljše za otroka. Tvoji argumenti naj bodo strokovno podprti. Glavni argument naj ne bo, da tako pač ti misliš. To zagotovo ne bo prepričalo bivšega partnerja.

Bivšemu povej, da si se poglobil/a v celotno zadevo, da si proučil/a strokovno gradivo, se posvetoval/a s strokovnjakom, da si proučil/a posebnosti vseh vas in da na podlagi vseh teh informacij predlagaš sledeč načrt starševske skrbi.

Na tem mestu vas opozarjam, da naj bo načrt resnično usmerjen v otrokovo korist in ne npr. v vašo korist. Načrt je sicer lahko pripravljen še malo bolj »ohlapno«. S čimer dopuščaš možnosti za kakšne konstruktivne predloge bivšega partnerja, hkrati pa tak načrt dopušča še nekaj manevrskega prostora in fleksibilnosti v privajanju na novo situacijo tako obema staršema kot tudi otroku. Takšen predlog na dolgi rok – ko se čustva enkrat ohladijo – lahko pomeni nekoliko več prožnosti in spontanega razvoja dogodkov, prehodov med domovoma, prilagajanja potrebam otroka idr.

Nato daj bivšemu partnerju čas, da razmisli o tvojem predlogu. Lahko mu pustiš tudi kopijo predloga, da ga lahko sam v miru pregleda in se mu posveti, ko te ne bo v bližini. Tako bo lahko bolj umirjeno razmislil o predlogu – brez podzavestnega afektnega odzivanja, ko mora nasprotovati vsemu, kar ti rečeš.

Menim, da bi pri odločitvi, ali s tabo sodelovati pri pripravi starševskega načrta ali ne, bivšemu partnerju močno pomagalo sprejeti prave odločitve, če mu postrežeš z njemu pomembnimi informacijami. Npr. koliko časa lahko razveza traja na sodišču, kolikšni so lahko stroški odvetnikov, sodnih izvedencev itd., kako je lahko otrok pod hudimi pritiski, kakšne so pasti zakonodaje idr. Odvisno, kaj je bivšemu partnerju pomembno.

Opomba: če dobro poznaš bivšega partnerja, potem verjetno veš, na katero »tipko« je potrebno pritisniti, da sprejme prave odločitve.

Čez cca. 14 dni ga vprašajte, ali je kaj razmislil o tem predlogu.

Če bivši še vedno noče sodelovati …

Če bivši partner tudi po preteku nekega razumnega obdobja ni naredil nobenega »koraka nasproti«, niti ni pripravljen nič narediti na sebi, da bi »ohladil« svoja čustva, lahko počasi začnete razmišljati o tem, da bo potrebno zadevo začeti urejati URADNO.

No, naj razjasnim še nekaj – to obdobje, ko si data bivša partnerja možnosti in priložnosti in ko počasi urejata vsak svoj »paket« sprememb, ki jih prinese ločitev od partnerja, naj bo neko razumno časovno obdobje. To naj ne bo mesec ali dva. Vzemite si vsaj nekje pol leta časa, da se vsaj malo čustva lahko ohladijo. Lahko mi verjameš, da sodišče vašega primera ne bo rešilo prej kot v enem letu, v kolikor bi želel takoj odgovornost za stike preložiti na sodišče.

Najbolj »vprašljivo« in odprto obdobje pa je obdobje od časa takoj po razvezi do takrat, dokler niso vsaj neke osnovne stvari dorečene. To je tisti obdobje, ko je vse malo bolj »v zraku« in ko je to, koliko časa otrok preživi z vsakim staršem, bolj odvisno od tega, koliko en starš popusti v dogovarjanjih kot pa od tega, kakšen je dogovor med partnerjema. Vsaj pri tistih bolj konfliktnih parih je tako.

To obdobje, ko je vse bolj »v zraku«, se lahko rešuje tudi s pogovori in usklajevanji na centru za socialno delo. Vendar sem te ob tem dolžan opozoriti, da vsi dogovori, ki jih lahko skleneta starša za to prehodno obdobje na CSD-ju, veljajo za »moralne in zrele« starše. Ti dogovori namreč niso z zakonom obvezujoči. Če je en starš nesodelovalen in te dogovore (ki so sicer lahko zapisane kot zapisnik na CSD-ju) krši, ni v nobenem prekršku. Samo sodni sklep je obvezujoč za oba starša. Vse drugo je bolj stvar »dobre volje« kot pa obveze.

Kakorkoli…

URADNO urejanje ločitvenega postopka se začne z odhodom na center za socialno delo ter hkrati tudi na sodišče, kjer podaš vlogo za tožbeno razvezo (če te ni bivši partner že prehitel). Tam bodo v obravnavi tvoje družine »odprli« dva ločena postopka.

Eden izmed teh bo ugotavljanje primernosti staršev za izvajanje starševske skrbi oz. proučitev njunih predlogov za nadaljnjo skrb otroka. Predlagam, da pred razgovorom na CSD-ju še nadgradiš in dodelaš starševski načrt. Glede na to, da je bivši partner povsem ne-sodelovalen, nadgradiš in dodelaš predlog načrta starševske skrbi na način, da skušaš razmisliti o čim več podrobnostih prihodnje družinske dinamike. Poskusi torej predvideti čim več zapletov, da potem zavoljo izogibanja nadaljnji nekonstruktivni in konfliktni komunikaciji z bivšim partnerjem napišeš rešitve oz. predloge.

Naj podam en primer:
Ob temeljitem premisleku lahko ugotoviš, da znajo priti v času prehoda otroka od tebe k bivšemu partnerju (ali obratno) do nepotrebne komunikacije in konfliktov med vama – staršema. V tvojem osnovnem predlogu je lahko npr. pisalo, da bo otrok ob petkih po šoli odšel od očija k mami. Po tehtnem razmisleku lahko ugotoviš, da bodo znale biti težave, kdaj točno bo to (po šoli) in kje točno se bo otroka prevzemalo (ali v šoli ali doma pri očetu, kjer zaključuje bivanje). Zato v nov predlog napiši: Otrok prehaja od enega k drugemu staršu na način, da ga starš, ki v petek prevzema skrb za otroka, otroka prevzame v prostorih šole takoj po koncu pouka. (ali pa napišete ob 14-ih)

Na ta način jasno določiš, da otrok ne odhaja po pouku še nazaj k bivšemu partnerju in ga potem tam »loviš«. Hkrati pa se izogneš neposrednemu srečanju z bivšim partnerjem, ki bi lahko pripeljalo do konfliktne komunikacije med vama. Otrok namreč ne želi poslušati prepirov med vama. Zato je takšen predlog seveda otroku v korist.

Zgornji primer konkretno ponazarja, kaj imam v mislih s tem , ko pišem, da nadgradiš tvoj prvotni predlog načrta starševske skrbi.

Nadgradnja tega predloga naj bo še vedno usmerjena v splošno največjo korist otroka – v iskanje rešitve, kako bi otrok lahko preživel čim bolj enakovreden čas z obema staršema, v kolikor to okoliščine dopuščajo. Upravičeno namreč lahko predvidevaš, da je bivši partner ne-sodelovalen in konflikten v odnosu do vas zato, ker še ni »predelal« čustev in ker čustva, ki jih še vedno čuti v odnosu do tebe, meglijo njegov razum. Predvidevaš pa tudi lahko, da ima bivši partner še vedno rad otroka in da bi zanj naredil vse najboljše, kar lahko.
Zato tudi na centru za socialno delo in na sodišču podaš predlog načrta starševske skrbi, v katerem je v ospredju splošna največja korist otroka ločenih staršev.

Po predstavitvi tvoje »nadgrajene« različice starševske načrta na centru za socialno delo lahko pričakuješ naslednje možne razvoje dogodkov:

1. CSD lahko sprejme takšen predlog, saj ga uvidi kot kvaliteten in kot predlog, ki resnično sledi največji koristi otroka. Takšen predlog lahko CSD pošlje naprej na sodišče.
Opomba: Sodišča največkrat sledijo priporočilom CSD-ja, ni pa nujno.

2. CSD sprejme predlog bivšega partnerja glede oblike starševske skrbi in kot takšnega pošlje naprej na sodišče.

3. CSD vaju lahko usmeri na mediacijo, vendar v primeru, da en starš ni pripravljen nič sodelovati, tudi mediacija ni mogoča in obvezujoča.

4. CSD na celotno situacijo poda povsem »ne-vsebinsko« mnenje, v katerem zgolj napiše, da se starša nista zmožna dogovoriti glede oblike starševske skrbi oz. glede varstva in vzgoje otroka. Zato ju CSD usmerja na sodišče, kjer naj sodišče odloči o obliki starševske skrbi glede njunega otroka oz. njunih otrok.

Predlagam, da na sodišču postopaš po sledečem zaporedju konstruktivnih »korakov«:

Celoten natančen načrt starševske skrbi napiši v pripravljalni vlogi za prvo sodno obravnavo. Na prvi sodni obravnavi jasno predstavi svoj predlog in poudari dejstvo, da je ta načrt usmerjen v dolgoročno največjo korist otroka.

Seveda bo na sodišču tudi vaš bivši partner svoj predlog načrta starševske skrbi.

Sodišče si po sodni obravnavi vzame čas za razmislek. V njegovi moči pa je, da lahko ukrepa na sledeče tri načine:

• Sprejme predlog enega ali drugega starša in kot takega sodišče predlaga za razrešitev postopka (po novem Družinskem zakoniku lahko sodišče odloči o obliki starševske skrbi, ki je v največjo korist otroka, tudi če se en starš s tem ne strinja).
• Zelo verjetno bo sodišče sklicalo še eno sodno obravnavo, kjer bo še enkrat želelo slišati argumente obeh strani. Lahko pa bo sodišče ugotovilo, da je družinska situacija preveč kompleksna in da bo za pomoč angažiralo sodnega izvedenca.

Da sodišče izbere sodnega izvedenca, da pripravi sodno izvedensko mnenje, traja minimalno 3 – 4 mesece. Pa potem je še obdobje pritožbe na izvedensko mnenje idr. Približno 6 mesecev tako mine pred naslednjo sodno obravnavo. V tem času sodišče lahko izda Začasno sodno odredbo, na podlagi katere se začasno – do dokončnega sodnega sklepa, uredijo stiki med staršema in otrokom.

Ko uvidiš, da tekom sodnega procesa bivši partner vztraja pri »svoji« verziji starševskega načrta, ki temelji na »zameri« do tebe – bivšega partnerja in ne na resnični največji koristi otroka, se po mojem videnju »spremeni« tudi pomen največje koristi otroka v primeru tvoje družine.

Če namreč en starš deluje v smeri, da ovira in čim bolj zmanjša stike med otrokom in drugim staršem zavoljo zadovoljevanja lastnih čustev, se potem bistveno spremeni tudi bistvo dikcije »največja korist« za vajinega otroka.

Kaj to pomeni?

Po domače povedano to pomeni, da ni več v največjo korist otroka oblika starševske skrbi, ko preživi približno enakovreden čas z obema staršema (v kolikor to objektivne okoliščine omogočajo). Ne-sodelovalni starš se namreč ne zaveda resničnih želja in razvojnih potreb otroka. Iz tega lahko upravičeno lahko sklepamo, da ta ne-sodelovalni starš v prihodnje ne bo podpiral stikov med otrokom in bivšim partnerjem, ampak jih bo kvečjemu oteževal. Zato je za otroka bolj primerno, da bi večino časa preživel s staršem, ki se zaveda potreb otroka in ki je v dosedanjem ločitvenem postopku s svojimi predlogi in dejanji dokazal, da bo tudi v prihodnje podpiral odnos med otrokom in drugim staršem.

Ko v ločitvenem postopku prideš do te stopnje, da bivši partner vztraja pri »v njegovo korist« usmerjenem predlogu starševske skrbi in da niti CSD niti sodišče ne sledi tvojemu, v otrokovo korist usmerjenemu predlogu starševske skrbi, je čas, da pripraviš nov predlog starševske skrbi.

Tudi ta predlog naj bo kar se da natančen, s čim več varovalkami. Seveda z jasno razliko glede na prejšnji predlog. Ta nov predlog naj temelji na tem, da ti kot starš prevzameš eno-starševsko skrb nad otrokom, stike z bivšim partnerjem pa predlagajte v bolj omejenem obsegu, kot je bilo prej. Saj so bivšemu partnerju očitno potrebe otroka nepomembne in zato je za otroka koristneje, da večino časa preživi s tabo.

Predlagam, da na sodišču jasno predstaviš svoj predlog. In sicer: »Pojasniš, da so bili vsi tvoji dozdajšnji predlogi usmerjeni v korist otroka in v to, da bi imel otrok čim več stika z obema staršema. Saj to dokazano dolgoročno najbolj koristi otroku. Ker pa se bivši partner s tem predlogom ne strinja in s tem jasno dokazuje, da se ne zaveda resničnih razvojnih potreb in zato deluje v nasprotju z otrokovo dolgoročno koristjo, pa po novem na sodišču podajam nov predlog. S tem predlogom predstavljam obliko starševske skrbi, po kateri bi otrok večino časa preživel z menoj in nekoliko manj časa z bivšim partnerjem.«

Ob tem jasno predstaviš vse podrobnosti starševske načrta.

Na tej točki in v teh prizadevanjih pa vaša moč in vpliv dosežeta svoj »limit«. Po tem lahko zgolj še čakate sodišče in/ali sodnega izvedenca, da odloči dokončno obliko starševske skrbi oz. varstva in vzgoje.

Če torej povzamem bistvo zgornjega, razmeroma dolgega teksta, v katerem sem podal smernice, kaj storiti, če bivši partner v postopku ločitve ne sodeluje:

1. Pripravi celosten in »mehkejši« predlog starševske skrbi, ki je usmerjena v resnično največjo korist vajinega otroka (v njegovo dolgoročno korist je, da ima čim bolj enakovreden stik z obema staršema, v kolikor je to mogoče).
2. Predlog predstavite bivšemu partnerju.
3. Če ni »koraka nasproti« s strani bivšega partnerja, nadgradi svoj predlog starševske skrbi na način, da predvidiš čim več »zapletov« in vnaprej predlagaš rešitve.
4. Ta izboljšani predlog potem predstaviš na centru za socialno delo in sodišču.
5. Če niti CSD niti sodišče ne sprejmejo tvojih argumentov, hkrati pa tudi bivši partner vztraja pri “v njegove potrebe usmerjenem” predlogu starševske skrbi, pripravi nov predlog.
6. Ta predlog naj temelji na tem, da otrok preživi več časa tabo – torej s staršem, ki se zaveda potreb otroka in ki podpira odnos med otrokom in bivšim partnerjem. Predlog predstaviš na sodišču.
7. Čakaš, da sodišče odloči o dokončni obliki starševske skrbi.

To so torej stopnje, po katerih bi sam predlagal ukrepanje v primeru ne-sodelovalnega bivšega partnerja. Nenazadnje sem spremljal že preko 100 različnih razveznih postopkov.

Poudarjam, da je osnova celotnega protokola za ukrepanje v primeru

nesodelovanja bivšega partnerja KVALITETEN NAČRT STARŠEVSKE

SKRBI, katerega fokus je otrokova največja korist. Vendar naj načrt

sočasno upošteva potrebe in zmožnosti vseh družinskih članov.

Vedno sem optimističen in upam, da boste s konstruktivno komunikacijo, korakom nasproti in potrpežljivosti pridobili sodelovanje bivšega partnerja pred odhodom na sodišče.

Kakorkoli, želim ti veliko uspehov pri pripravi načrta starševske skrbi.

Matej

P.S.: Načrt starševske skrbi ni samo to, da v predlogu piše “otrok bo en teden pri mami, en teden pri očiju”. Ali pa »večinoma pri očiju, vsak drugi vikend in dva dni med tednom pa pri mami«. Starševski načrt je še veliko več. Še posebej, če bivši partner ne sodeluje, je potrebno vnaprej predvideti in določiti celo vrsto stvari. Če želiš izvedeti več, malo »pobrskaj« po KVADRANT-u OD-LOČITVE, katerega glavni namen je ravno usposabljanje za “pripravo kvalitetnega načrta starševske skrbi”.

KVADRANT OD-LOČITVE – kliknite tu za podrobnosti