Le 27 % mladostnikov vzgojnih zavodov ima starše v zvezi

Do takšnih ugotovitev smo prišli v okviru raziskave Začne se v družini. Raziskava je pokazala, da imajo mladostniki vzgojnih zavodov in stanovanjskih skupin močnejši občutek zavračanja s strani staršev v primerjavi z mladostniki rednih srednjih šol. Pri vprašalniku o Starševskem sprejemanju in zavračanju je bil povprečni rezultat pri mladostnikih vzgojnih zavodov 130 točk (odnos z mamo) oz. 136 točk (odnos z očetom). Medtem ko so bili povprečni rezultati pri mladostnikih rednih srednjih šol 97 točk (odnos z mamo) in 102 točki (odnos z očetom).

Povprečje v svetovni populaciji pri omenjenem vprašalniku je med 90 in 110. Rezultati okoli 150 pomenijo precej bolečih izkušenj otroka v odnosu s posameznim staršem.

 

Naj z vami delim še moje razmišljanje ob dobljenih rezultatih:

Sam menim, da je realnost še precej slabša. Mladostniki vzgojnih zavodov z ekstremno resnimi težavami in osebnostnimi specifikami se niso lotili izpolnjevanja tega vprašalnika. Potencialne ciljne populacije je bilo po moji oceni še vsaj za tretjino več, kot smo prejeli vrnjenih vprašalnikov. Menim, da je mladostnike z največ težavami težko prepričati v izpolnjevanje  vprašalnikov, ki na eni strani zahtevajo relativno dolgo koncentracijo, na drugi strani pa pričakujejo od posameznika resen vpogled v tisto, kar najbolj boli – analizo odnosa s staršem, ki bi te sicer moral imeti rad, te ljubiti, sprejemati, v resnici pa so stvari lahko daleč od tega / povedano drugače, zelo boleče. V kolikor bi lahko dobili relevantne odgovore vseh mladostnikov iz zavodov oz. stanovanjskih skupin, bi bila po moji ocena razlika med populacijama zavodov in rednih šol še bistveno višja.

Moja domneva bi pomenila, da imajo mladostniki vzgojnih zavodov in stanovanjskih skupin resne negativne izkušnje v odnosu do staršev, ki v veliko primerih lahko pomenijo tudi zlorabo, zanemarjanje ipd. Takšne negativne izkušnje doživlja očitno veliko otrok, ki ima razvezane starše. Ob tem sicer ne želim vzroka za takšne rezultate iskati zgolj v dejstvu, da sta se starša otroka v preteklosti ločila. Ločitev je namreč posledice nefunkcionalnega odnosa med staršema, razhod partnerjev pa v ta nefunkcionalni odnos vnese le še dodatne “komplikacije” pri skrbi za otroka – prehajanje med domovoma, dogovarjanja glede otrok, sodne bitke in manipulacije otrok s ciljem, da otrok začne zavračati drugega starša idr.

Zavedam se, da je lahko en starš povsem zanemarjal potrebe otroka, da je bil pri tem lahko nasilen do otrok in morda tudi do bivšega partnerja in da je v takšnem primeru bila ločitev staršev le še ena dodatna izkušnja, ki je po seriji neprimernih vedenj enega starša povzročila določene spremembe v družini. Takšen otrok bi negativno gledal na starša ne glede na to, če bi se starša ločila ali pa ostala skupaj. Ločitev bi v takšnih primerih pomenila za otroka tudi pozitivno izkušnjo (če se je s tem končal močno konflikten in nasilen odnos med staršema ali pa enim staršem in otrokom.)

 

Drugače pa je v primerih, ko razmere doma pred ločitvijo v odnosu med staršema niti niso bile ekstremno konfliktne in je ločitev staršev močno presenetila otroka. Ob tem pa sta se oba starša tudi primerno odzivala na potrebe otroka. Razveza pogosto v takšnih primerih (če se starša ne dogovorita drugače) potem sodišč pripelje do tega, da en starš dobi varstvo in vzgojo otroka, drugi starš pa le stike. Navadno so to stiki vsak drugi vikend in morda kak dan med tednom popoldan, ko ni vikend stika.

 

Zdaj pa k BISTVU MOJEGA RAZMIŠLJANJA…

Prej omenjena raziskava je pokazala, da so največje razlike med otroci vzgojnih zavodov in otroci rednih srednjih šol pri vrednotenju starševskega sprejemanja oz. zavračanja na podpodročjih toplina/ljubezen in brezbrižnost/zanemarjanje. To pomeni, da otroci vzgojnih zavodov predvsem čutijo pomanjkanje spontane topline, ki naj bi jo starši izkazovali skozi igro z otrokom, s spontanimi objemi in poljubi ter drugimi vedenji, ki kažejo na to, da ima starš rad svojega otroka in da uživa v njegovi družbi. Ti otroci oz. mladostniki čutijo, da je staršem vseeno za njih in da jim niso pomembni.

 

Ob teh ugotovitvah raziskave se meni odpirajo v mislih vprašanja, ki jih premlevam in ki mi nekako ne dajo miru:

1.  Sprašujem se, kako slovenska sodna praksa, ki v večini primerov tožbenih razvez deluje po sistemu “en starš skrbnik, drugi starš ima stike vsak drugi vikend in vsako drugo sredo“, vpliva na odraščajočega otroka?

2.   Koliko tak otrok s strani starša, ki ima zgolj vnaprej določene “redke” stike z njim, občuti topline in je deležen spontanih objemov, poljubov in občutka, da ta starš ob njem uživa?

3.  Je možno v tistih dveh vikendih na mesec in dveh sredinih popoldnevih tako močno vtisniti te pozitivne občutke v otroka, da “odsotnost” teh prijetnih občutkov v preostalih 24-ih dnevih meseca dolgotrajno ne pusti negativnih posledic pri otroku?

4.   In ali ti otroci kljub tem občasnim pozitivnim doživetjem in čustvom v odnosu s staršem, ki ga vidijo tako redko, kdaj razmišljajo na način, “da je temu staršu vseeno zanj? Da bi se morda lahko bolj potrudil na sodišču, da bi se več videli? Da mu zameri, da ni večkrat v njegovi bližini, ko pa mu je tako prijetno z njim?”

 

Vsa ta razmišljanja namreč povezujem z ugotovitvijo raziskave, da imajo otroci vzgojnih zavodov tudi nižjo samovrednotenje, kar pomeni, da imajo v povprečju slabšo samopodobo, so bolj čustveno neodzivni, bolj negativno gledajo na svet idr… Bi “tradicionalna” sodna ureditev doprinesla k dolgoročnim posledicam neprimernega odzivanja staršev  na potrebe otrok, kot so odvisnost od prepovedanih substanc, depresija in vedenjske težave?

 

Matej