Začne se v družini – poročilo o raziskavi, izpeljani v sodelovanju s Fakulteto za uporabne družbene študije

Nosilci raziskave: Matej Zaplotnik, Dr. Tjaša Stepišnik Perdih in dr. Jana Krivec

V drugi polovici meseca julija smo uradno zaključili s projektom Začne se v družini, ki sem ga izpeljal v sodelovanju s Fakulteto za uporabne družbene študije. Projekt je bil zasnovan kot prva raziskava v slovenskem prostoru, v kateri so bili uporabljeni vprašalniki Rohnerjevega inštituta o medosebnem sprejemanju in zavračanju. (IPART – Inter Personal Acceptance and Rejection Theory) Dr. Rohner trdi, da je od tega, kako se nam pomembne osebe odzivajo na naše potrebe, odvisno naše psihično stanje, razpoloženje, zdravje idr. To odzivanje posamezniki zaznavamo na dimenziji od popolnega zavračanja do popolnega sprejemanja. Nam pomembne osebe so v otroštvu starši, v odraslosti pa naši partnerji. V tovrstne raziskave je bilo širom po svetu vključenih že preko 200.000 posameznikov. Rezultati tujih raziskav so pokazali statistično pomembno povezanost med tem, da otrok zaznava močne občutke zavračanja s strani svojih starših in tremi področji posledic, ki otroka oz. mladostnika doletijo v adolescenci. Ta tri področja so: klinična in ne-klinična depresija, vedenjske težave in težave s zlorabo prepovedanih substanc.

Zaposlen sem v Stanovanjski skupini Postojna, ki je dislocirana enota Zavoda za vzgojo in izobraževanje Logatec. Depresija, vedenjske težave in težave z zlorabo prepovedanih substanc so problemi, s katerimi se pogosto srečujejo mladostniki v vzgojnih zavodih in stanovanjskih skupinah. Zato se mi je zdelo smiselno z raziskavo tudi v slovenskem prostoru preveriti, ali mladostniki v vzgojnih zavodih in stanovanjskih skupinah zaznavajo slabo odzivanje staršev na njihove razvojne potrebe in ali se njihovo zaznavanje kaj razlikuje od mladostnikov iz rednih srednjih šol. Hkrati smo tudi preverjali, kakšno je samovrednotenje med anketiranimi mladostniki in ali so med različnimi skupinami mladostnikov kakšne razlike.

V raziskavi smo uporabili dve vrsti vprašalnikov. Prvi je bil vprašalnik o starševskem sprejemanju in zavračanju – PARQ (Parental Acceptance and Rejection Questionnarie) in vprašalnik o samovrednotenju – PAQ (Personal Assessment Questionnarie). Vprašalnik PARQ (prvi vprašalnik) vrednoti štiri področja, skozi katera se kaže odnos med otrokom in staršem: toplina/ljubezen, sovražnost/agresija, brezbrižnost/zanemarjanje in neutemeljeno zavračanje. (Rohner, 2005)

Starši, ki otroku izkazujejo toplino in ljubezen, imajo radi svojega otroka in skrbi za otrokovo blagostanje. Takšno vedenje se izkazuje skozi igranje z otrokom, uživanjem v njegovi družbi, božanjem otroka, crkljanjem, objemanjem in poljubljanjem otroka, ali izkazovanjem ljubezni na kakšne drugačne načine. Spontano izražanje topline in ljubezni ima večji učinek kot takrat, ko starša k temu pozove otrok. V nasprotju s toplino in ljubeznijo pa starš, ki zavrača otroka, slednjega nima resnično rad, temu staršu je otrok v napoto, z otrokom se veliko prepira. Pogosto izgleda, da starš otroka veliko lažje/raje prizadene kot da mu nudi določeno ugodje. Mnogi zavračajoči starši so antipatični in svoje otroke po nepotrebnem primerjajo z drugimi otroki.

Sovražnost in agresijo izražajo vedenja staršev, ko posameznik meni, da je starš nanj jezen in zagrenjen v odnosu do njega (zaznavana sovražnost). Posameznik lahko verjame, da ga starš namenoma prizadene, psihično ali fizično (zaznavanje agresije). Starši, ki izražajo agresijo, so v odnosu do otroka nepotrpežljivi, vzkipljivi in nasprotujoči. Ti starši pogosto rečejo, kako jim gre otrok na živce ali kako drugače kritizirajo otrokovo vedenje. Drugi kazalci starševske agresije so pretepanje otroka, sramotenje, ali govorjenje v ostrem, obsojajočem tonu.

Brezbrižnost oz. zanemarjanje zaznavajo otroci, ko čutijo, da je staršem vseeno zanje. Takšni starši otrokom namenijo zelo malo pozornosti oz. ne želijo preživljati časa z otrokom. Takšen starš ignorira otroka, ko ga le ta prosi za pomoč, pozornost ali tolažbo. Brezbrižni starši pozabijo, da so otroku kaj obljubili. Starši, ki zanemarjajo otrokove potrebe, niso nujno sovražni. Lahko so enostavno hladni, distancirani in jih ne skrbi prav veliko glede otrok.

Neutemeljeno zavračanje otrok zaznava takrat, ko čuti, da ga starš ne sprejema, vendar zavračanje ni jasno izraženo – starš ni sovražen, ne zanemarja izrazito otroka.

Drugi vprašalnik (PAQ) ima poleg skupne ocene 7 podpodročij samovrednotenja, in sicer: sovražnost in agresija – vključujoč fizična, verbalna in pasivna agresija, težave z nadzorovanjem sovražnost in agresije, odvisnost (od odnosov), negativna samopodoba, negativna samozadostnost, čustvena neodzivnost, čustvena nestabilnost in negativen svetovni nazor. (prav tam)

Pri obeh vprašalnikih seštevek posameznih področij poda skupni rezultat, katerega smo interpretirali in vrednotili glede na povprečje v svetovni populaciji in primerjalno med skupinama mladostnikov znotraj naše raziskave. Vprašalniki so bili povsem anonimni, v raziskavo pa so bili vključeni srednješolski mladostniki iz štirih vzgojnih zavodov in iz osmih srednjih šol. Skupaj smo v analizo prejeli 56 vprašalnikov iz vzgojnih zavodov, mladinskega doma in stanovanjskih skupin ter 545 vprašalnikov iz rednih srednjih šol. Vprašalnike smo analizirali, izločili smo nerelevantne vprašalnike ter dopolnili pomanjkljivo izpolnjene vprašalnike skladno z navodili Inštituta za medosebno sprejemanje in zavračanje iz univerze Connecticut.

RAZISKOVALNA VPRAŠANJA IN REZULTATI

Raziskava je bila namenjena primerjavi med populacijo vzgojnih zavodov in stanovanjskih skupin ter populacijo mladostnikov iz rednih srednjih šol. V celotnem raziskovalnem vzorcu pa smo iskali tudi potencialne razlike med skupino mladostnikov z ločenimi starši in skupino mladostnikov s starši v zvezi.

Hipoteza 1: V vzgojno izobraževalnih institucijah je več kot dve tretjini otrok iz družin z ločenima staršema.

Iz našega vzorca izhaja, da ima v vzgojnih zavodih in stanovanjskih skupinah 27 % mladostnikov starše v zvezi, 55 odstotkov pa jih ima razvezane starše. Kot možnost glede statusa staršev so mladostniki lahko tudi označili, da je eden ali da sta oba pokojna. Takšnih je bilo 16 odstotkov mladostnikov, 3 mladostniki so označili »drugo«. To lahko pomeni, da je mladostnik posvojen, da starša ne pozna ali kakšna druga posebnost.

Graf 1 prikazuje dobljene rezultate:

Na podlagi rezultatov našega vzorca ne moremo povsem potrditi naše hipoteze. Predvidevamo pa, da je določen delež mladostnikov tudi takšnih, katerih en starš je že preminil, pred tem pa sta starša živela ločeno. Ti mladostniki so pri izbiri odgovorov po našem predvidevanju obkrožili možnost »eden ali oba pokojna« in je status staršev pred tem neljubim dogodkom ostal neznan. Predvidevam, da je več takšnih primerov. Upoštevajoč ta predvidevanja se z rezultati raziskave že precej približamo naši hipotezi, ki je predvidevala 66 % odstotnih delež mladostnikov, katerih starši živijo v različnih gospodinjstvih.

Hipotezo 1 torej ne moremo povsem potrditi. Lahko pa pogojno trdimo, da se našim predvidevanjem lahko hipotezi močno približamo.

Hipoteza 2: Otroci iz vzgojno-izobraževalnih ustanov zaznavajo pogostejše/močnejše občutke zavračanja s strani svojih staršev v primerjavi z otroki iz rednih srednjih šol. Tudi samopodoba je pri otrocih iz institucij slabša.

Hipoteza 2 je vsebinsko najpomembnejši del naše raziskave. V tej hipotezi smo predvidevali, da se starši mladostnikov, nameščenih v vzgojen zavode in stanovanjske skupine, slabše odzivajo na njihove razvojne potrebe in da ti mladostniki s strani svojih staršev čutijo več zavračanja kot drugi mladostniki. G. Rohner (2016) pojasnjuje, da se ljudje po vsem svetu, ki se v družini ne počutijo želene, cenjene in ljubljene, odzivajo povsem enako na ta zaznavanja. Oseba postane zaskrbljena, negotova in jezna. Še posebej to velja za otroke. Potem pa se stvari razvijajo naprej – situacija se recimo razvije v depresijo, razmišljanje o samomoru, zloraba drog, vedenjske težave v šoli in še marsikaj.

Te in še mnoge druge težave so pogosto prisotne pri mladostnikih vzgojnih zavodov in stanovanjskih skupin. Zato smo v raziskavi predvidevali, da se bo manj primerno odzivanje staršev na mladostnike vzgojnih zavod pokazalo tudi v naši raziskavi. Zaradi slabih izkušenj iz primarne družine in zavoljo vseh težav, s katerimi se kasneje soočajo ti mladostniki, smo predvidevali, da bodo tudi pri samovrednotenju imeli mladostniki vzgojnih zavodov slabše rezultate. Kar pomeni, da smo predvidevali, da bodo imeli slabšo oceno pri oceni samozavesti, da bodo bolj čustveno nestabilni ipd. Skratka, da bo povprečni rezultati pri samovrednotenju višji kot povprečni rezultat pri mladostnikih iz rednih srednjih šol.

Pri prvem (PARQ) vprašalniku so mladostniki odgovarjali na 60 vprašanj oz. mladostniki so označevali, koliko določena trditev za odzivanje mame ali očeta na njihov potrebe velja oz. ne velja. Možnosti odgovorov so bili: 1 – Skoraj vedno velja, 2 – Včasih Velja, 3 – Redko velja, 4 – Skoraj nikoli ne velja. Glede na to, da je bilo v vprašalniku 60 vprašanj s 4 možnimi odgovori, so lahko pri skupnem rezultatu odgovori v razponu med 60 in 240 točk. Pri čemer 60 točk pomeni, da je starš »popoln« in da se idealno odziva na otrokove potrebe, 240 pa pomeni, da je starš povsem zavračajoč, da zanemarja otrokove potrebe in da je povsem »negativen«. Relevantnih vprašalnikov za statistično obdelavo je bilo pri mladostnikih rednih srednjih šol 507 za vrednotenje odnosa z očetom in 521 za vrednotenje odnosa z mamo. Pri mladostnikov vzgojnih zavodov in stanovanjskih skupin pa je bilo možno statistično obdelati 39 vprašalnikov za vrednotenje odnosa z očetom in 51 vprašalnikov za vrednotenje odnosa z mamo.

Povprečje rezultatov v svetovni populaciji pri vprašalniku o medosebnem sprejemanju in zavračanju se giblje med 90 in 110 z odstopanji +/- 10 točk. Iz zgornjega grafa vidimo, da je povprečni rezultat pri mladostnikih rednih srednjih šol v okvirih povprečne populacije. Mladostniki iz rednih srednjih šol imajo povprečni rezultat pri vrednotenju odnosa z očetom 102,5, povprečni rezultat pri vrednotenju odnosa z mamo pa 97,7. Ti rezultati so torej skladni s povprečnimi rezultati drugih raziskav širom po svetu.

Povprečni rezultat pri mladostnikih vzgojnih zavodov in stanovanjskih skupin je pri vrednotenju odnosa z očetom 136,1, pri vrednotenju odnosa z mamo pa 130,5.

Primerjalno so povprečni rezultati pri mladostnikih vzgojnih zavodov in stanovanjskih skupin bistveno višji glede na rezultate mladostnikov rednih srednjih šol. Zato lahko skoraj z gotovostjo potrdimo prvi del naše hipoteze. Po besedah dr. Rohnerja rezultat med 140 in 150 kaže na to, da je imel otrok v preteklosti lahko veliko bolečih izkušenj v odnosu s staršem. Povprečni rezultati pri mladostnikih vzgojnih zavodov tako pri oceni odnosa z očetom kot tudi pri oceni odnosa z mamo se zelo približa tej povprečni vrednosti. Zaključimo torej lahko, da mladostniki vzgojnih zavodov in stanovanjskih skupin res čutijo manj sprejemanja s strani svojih staršev kot drugi mladostniki in da je namestitev v institucijo dolgoročno lahko tudi posledica tega, da otrok s strani staršev pogosto čuti zavračanje in ne-sprejemanje.

Iz analize zgornjega grafa lahko »izluščimo« še eno zanimivost. Vprašalnik o medosebnem sprejemanju in zavračanju je razdeljen na 4 pod-področja –  toplina/ljubeznivost, sovražnost/agresija, brezbrižnost/zanemarjanje in neutemeljeno zavračanje. Iz dobljenih rezultatov izhaja, da so največje razlike med mladostniki rednih srednjih šol in mladostniki vzgojnih zavodov na dveh področjih, in sicer na področju toplina/ljubeznivost in področju brezbrižnost/zanemarjanje. To pomeni, da otroci vzgojnih zavodov predvsem čutijo pomanjkanje spontane topline, ki naj bi jo starši izkazovali skozi igro z otrokom, s spontanimi objemi in poljubi ter drugimi vedenji, ki kažejo na to, da ima starš rad svojega otroka in da uživa v njegovi družbi. Ti otroci oz. mladostniki čutijo, da je staršem vseeno za njih in da jim niso pomembni.

Drugi del hipoteze se nanaša na drugi vprašalnik naše raziskave  – vprašalnik o samovrednotenju (Personal Assessment Questionnaire). Pri tem vprašalniku so mladostniki pri 63 trditvah vrednotili, koliko določena trditev zanje velja ali ne velja (4 možnosti – tako kot pri prvem vprašalniku). Nižji kot je končni rezultat, boljše je posameznik prilagojen, manj ima težav v razvoju, bolj ima zdravo samopodobo ipd. Višji rezultat kaže na težave v prilagajanju, negativnem pogledu na svetu, slabi samopodobi idr. Najnižji možen rezultat vprašalnika je 63, najvišji pa 252. Povprečje dobljenih rezultatov pri vprašalniku o samovrednotenju je 124.

Od mladostnikov rednih srednjih šol je bil za statistično obdelavo relevantnih 535 vprašalnik, od mladostnikov vzgojnih zavodov pa je bilo relevantnih 55 vprašalnikov.

Rezultati, dobljeni tekom raziskave, so prikazani v grafu 3:

Tudi pri tem vprašalniku se pokažejo razlike med skupinama mladostnikov iz rednih srednjih šol ter zavodov in stanovanjskih skupin. Razlika v končnem rezultatu je 15 točk. Kar pomeni, da imajo mladostniki, nameščeni v vzgojne institucije, večje težave v prilagajanju in da slabše vrednotijo sebe v primerjavi z vrstniki.

Povprečje pri mladosntikih zavodov je za skoraj 30 točk višje od povprečja v svetovni populaciji. Zanimivo pa je, da se je tekom raziskave pokazalo tudi relativno veliko odstopanje rezultata pri mladostnikih rednih srednjih šol (138) od svetovnega povprečja (124). Takšen rezulat po mnenju dr. Rohnerja (Rohner, 22. 7. 2019) ni presenetljiv, saj imajo mladostniki v pozni adolescenci in mladi odrasli pogosto višje rezultate glede na celotno populacijo. Takšni rezultati so po mnenju dr. Rohnerja lahko posledica »identitetnih težav« in posledica stresa, kateremu so podvrženi dijaki in študentje.

Z rezultati drugega vprašalnika o samovrednotenju lahko potrdimo tudi drugi del naše Hipoteze 2, kar pomeni, da se je naše predvidevanje izkazalo za pravilno.

Hipoteza 3: Otroci ločenih staršev imajo zaznavajo slabše odzivanje staršev na njihove potrebe v primerjavi z otroci ne-ločenih staršev. Tudi samopodobo imajo otroci ločenih staršev slabšo.

Tretja hipoteza je temeljila na predpostavki, da se bodo tekom raziskave pokazale določene razlike med skupino otrok ločenih staršev in skupino otrok, katerih starši živijo v istem gospodinjstvu. V preverjanje te hipoteze nismo vključili otrok, kateri so pod »status staršev« označili, da je en starš pokojen ali kateri so označili neko drugo možnost. Ne glede na to, da predvidevamo, da je tudi med starši mladostnikov, ki so že pokojni, nekaj takšnih, ki so že pred neljubim dogodkom živeli v ločenih gospodinjstvih.

V vzorcu za preverjanje te hipoteze so združeni mladostniki rednih srednjih šol in mladostniki zavodov ter stanovanjskih skupin. Rezultate smo primerjali zgolj glede na spremenljivko »status staršev«. Primerjali pa smo zgolj skupne rezultati pri prvem vprašalniku za vrednotenje odnosa z obema staršema – oče in mama ter skupni rezultat za drugi vprašalnik o samovrednotenju. Rezultati raziskave so prikazani v Tabeli 1. V prvem delu zapisa je naveden skupni povprečni rezultat, v drugem delu zapisa pa število vprašalnikov (Numerus), katere smo upoštevali za primerjalno analizo.

Iz zgornje tabele lahko razberemo, da so rezultati vseh treh vprašalnikov (odnos z očetom, odnos z mamo ter samovrednotenje) malenkost višji kot pri skupini otrok ločenih staršev. Vendar so te razlike majhne, zato težko z gotovostjo trdimo, da so te razlike pomembne in da jih lahko posplošimo na širši del populacije. Hipoteze 3 zato ne moremo potrditi.

Hipoteza 4: Med otroci ločenih staršev obstajajo razlike – otroci, ki imajo bolj enakovreden stik z obema staršema, čutijo več sprejemanja s strani staršev in imajo boljšo samopodobo v primerjavi z otroci iz enostarševskih ureditev.

Tudi naša zadnja hipoteza je bila osredotočena na morebitne razlike znotraj skupine otrok, ki ima ločene starše. Predvidevali smo določene razlike pri prvem in drugem vprašalniku v odvisnosti od tega, koliko ima mladostnik stika z obema staršema. Mladostniki z ločenima staršema so na vprašanje »Kako pogosto prespiš pri vsakem staršu« lahko obkrožili A – pri vsakem staršu prespim več kot 10 noči mesečno, ali pa B – pri enem staršu prespim več kot 20 noči mesečno.

Glede na obkroženo možnost so v tabeli v prvi vrstici prikazani rezultati mladostnikov, ki so označili, da preživijo z obema staršema približno enakovreden čas. V drugi vrstici pa so prikazani rezultati mladostnikov, ki večino časa preživijo z enim staršem.

Iz tabele izhaja, da so rezultati pri vprašalniku o medosebnem sprejemanju in zavračanju višji pri mladostnikih, ki preživijo približno enakovreden čas z obema staršema in so vrednotili odnos z očetom (11 točk). Kar pomeni, da ti mladostniki slabše ocenjujejo odzivanje očetov na njihove potrebe v primerjavi z mladostniki, ki nimajo rednega stika z očetom. Skoraj enaki (le 1 točko razlike) pa so bili povprečni rezultati pri vrednotenju odzivanja mame na potrebe mladostnikov in pri vprašalniku o samovrednotenju.

Število relevantnih vprašalnikov je bilo v tem delu raziskave relativno nizko. Ravno tako se med skupinama analiziranih niso pojavile kakšne velike razlike. Izjema je bila vrednotenje odnosa z očetom, kjer se kaže, da so rezultati ravno v nasprotju z našimi predvidevanju.

Hipoteze štiri tako ne moremo potrditi. Vzroka za to sta dva – relativno majhen vzorec (le 25 je bilo v celotnem raziskovalnem vzorcu takšnih mladostnikov, ki so imeli ločene starši in ki so preživeli približno enakovreden čas z obema staršem) in pa majhne razlike med skupinama. V delu, kjer so nekoliko večje razlike (odnos mladostnik-oče) pa se kažejo ravno nasprotni rezultati od predvidenih.

Zaključek

Raziskava Začne se v družini je bila namenjena proučitvi tega, ali med skupino mladostnikov vzgojnih zavodov in stanovanjskih skupin ter skupino mladostnikov iz rednih srednjih šol obstajajo kakšne razlike v tem, kako se starši odzivajo na njihove potrebe. Funkcioniranje posameznika je namreč v močni odvisnosti od tega, kako se pomembne druge osebe odzivajo na njegove potrebe. Glede na to, da imajo mladostniki v vzgojnih institucijah navadno več težav tekom odraščanja v primerjavi z vrstniki, smo predvidevali, da tiči vzrok tudi v odzivanju staršev na njihove potrebe. Raziskava je pokazala, da je bilo naše predvidevanje pravilno in da najpomembnejšo – drugo hipotezo, lahko potrdimo. Ostala predvidevanja so temeljila na proučevanju skupine mladostnikov z ločenima staršema. Na to področje so bile vezane vse preostale tri hipoteze. Teh treh hipotez pa bodisi zaradi premajhnega vzorca bodisi zaradi premajhnih razlik med analiziranimi skupinami tekom raziskave nismo mogli potrditi.

V kratkem bomo izračunali tudi vse koeficiente alfa, s katerimi bomo izračunali tudi zanesljivost dobljenih rezultatov.

Dobljeni rezultati marsikoga lahko niti ne presenečajo. Strokovni kolega me opozarja, da so rezultati več ali manj samoumevni in da v tem ni nobene dodane vrednosti raziskave. Kje pa so potem daljnosežne dobrobiti raziskave?

Vsekakor uporabljeni vprašalniki lahko postanejo pomembno orodje za zgodnje prepoznavanje potencialno ogroženih otrok, pri katerih bi dolgoročno prišlo do namestitve v Vzgojne zavode ali stanovanjske skupine. Rohnerjeve vprašalnike namreč lahko izpolnjujejo že otroci od sedmega leta starosti. Obstajajo pa tudi skrajšane in nekoliko poenostavljene verzije vprašalnikov o starševskem sprejemanju in zavračanju za otroke med 4. in 6. letom starosti. V kolikor bi šole v svoje strokovno delo vključile vprašalnike o Starševskem sprejemanju in zravračanju, bi na ta način lahko zgodaj prepoznali otroke in družine, ki potrebujejo pomoč in podporo pri zagotavljanju primernega okolja za zdrav otrokov psihofizični razvoj. Šole bi lahko v sodelovanju s Centrom za socialno delo in drugimi strokovnimi službami tako že v otroštvu začele delati z družino in na ta način bi vzpostavili podporno okolje, kjer bi se starši učili primernih starševskih veščin. Tako pa se večina obravnav družin s težavnimi mladostniki prične šele takrat, ko starš/a rečeta, da ne zmoreta več obvladovati svojega otroka/najstnika, ali pa ko otrok pove, da ne zmore več, da so odnosi nevzdržni in da želi spremeniti okolje. Z delom na preventivi in s pravočasnim ukrepanjem bi imeli korist prav vsi – starši, ki bi se opremili s primernimi veščinami za vzgojo otroka; otrok, ki bi odraščal v bolj primernem okolju, posledično pa bi bilo manj možnosti, da se pri otroku razvijejo vedenjske težave, depresija, zloraba drog idr.; šola, ki bi imela dolgoročno manj dela s težavnimi in vedenjsko problematičnimi otroci in njihovimi starši; in tudi Center za socialno delo, ki bi ukrepal pravočasno in ki bi nudil družini strokovno pomoč in podporo takrat, ko jo potrebujejo. Dandanes pa CSD pogosto poseže v družino šele takrat, ko je potrebno otroka izvzeti iz domačega okolja in ga namestiti v institucijo.

Na tem mestu naj še omenim, da imajo institucije v Centru MIT možnost zakupiti pravico za uporabo teh vprašalnikov v slovenskem jeziku. V primeru zaninteresiranosti me kontaktirajte na info@centermit.si .

Viri:

• Rohner, R. & Khaleque, A. (2005). Handbook for the Study of Parental Acceptance and Rejection, Fourth Edition. USA: Rohner Researh Publications.
• Rohner, R. (julij, 2017). They Love Me, They Love Me Not – And Why It Matters. Pridobljeno s https://www.youtube.com/watch?v=6ePXxeGrfvQ.
• Rohner, R. (osebna komunikacija, 22. 7. 2019).