Dolgo sem razmišljal, kje naj objavim tale današnji moj članek. Pa sem na koncu ugotovil, da bo verjetno zaradi premočne moje čustvene vpletenosti najbolje, da ga objavim kar na svoji spletni strani. Tale članek morda ne bo najbolj objektiven, kar pa ne pomeni, da so vsebine izmišljene ali da so zgodbe kakorkoli prilagojene in potvarjane na račun očrnitve kakšne skupine ljudi, ki je omenjena v tem članku.

Včeraj sem bil namreč na enem izmed srečanj društva DOOR (Društva za otroke, očetovstvo in resnico). V tem društvu sem se znašel po spletu nekih srečnih naključij in člani društva so me izglasovali za člana strokovnega sveta. Glavni cilj tega društva je boj za enakopravno obravnavo obeh staršev v ločitvenih postopkih in boj za spremembo zakonodaje, ki bi »a priori« po ločitvi staršem določala skupno (ali pa deljeno) skrbništvo za otroke.

Še vedno težko ubesedim, kakšno globoko žalost, gnus in hkrati jezo začutim, ko poslušam zgodbe teh očetov, katere je sistem namenoma odtujil od svojih otrok – od tistih, ki so jim v preteklosti pomenili vse; ki so jim predstavljali smisel živlljenja in za katere bi vsak starš karikirano povedano tudi »ubijal«. Ti očetje so na piedestalu javnosti in vseh strokovnih služb ostali brez vsega – brez otrok, brez dostojanstva, brez spokojnega življenja, mnogi med njimi že nekaj let tudi brez mirnega spanca in posledično brez službe.

Resnično težko je gledati te očete, kateri so zavoljo sistemsko izredno uporabne dogme: »največje koristi otroka« ostali ravno brez njih. Moje pozorno oko zaznava na plečih teh očetov bolečino, ki jo je težko skriti. Čeravno se trudijo zavoljo socialnega standarda ostati čim bolj elegantni, pokončni, pa boj za njihove lastne otroke močno posega v njihovo zdravje in jih izčrpava. Mnogi izmed njih povedo, da že več let jemljejo uspavala, pomirjevala, da enostavno ne zmorejo več hoditi v službo. Moj relativno dober čut za sočloveka pa zazna še mnogo več posledic, ki so sicer težko opazne. Pa bom naštel samo nekaj opažanj: eden izmed njih težko pogleda sogovorniku v oči – medtem, ko mu nekaj pripoveduje, gleda mimo sogovornika ali pa v mizo. Takšne težave imajo navadno ljudje z izjemno nizko in degradirano samopodobo. Spet drugi  je ves čas nemiren. Ko skuša kaj povedati, se mu glas trese. Bes in žalost iz njega kar bruhata, ob tipkanju po mobilniku pa ima že tako slab nadzor nad roko in tako slab vid, da mora petkrat pobrisati in znova napisati eno samo pravo številko. Vse to pa mi opravilno sposobni naredimo mimogrede – v dveh do treh sekundah, ta gospod pa je iskal pravo številko na tipkovnici preko 20 sekund. Meni se je ob opazovanju zdela to cela večnost. Spet tretji se ob vprašanjih, ki se nanašajo na njegove lastne otroke, avtomatsko »sesuje« in iz obupa skuša svoje dostojanstvo zaščititi s tem, da se posmehuje tej njegovi žalostni življenjski zgodbi, v kateri ne vidi več možnosti srečnega konca. In še in še bi lahko govoril o nekdaj uglednih, po moji oceni dostojnih in izredno pridnih slovenskih državljanih, katerim je država odvzela praktično vse. In da se razumemo, tega država ni storila nenamerno.

Po njihovih zgodbah je celoten sistem namreč podrejen temu, da po ločitvi staršev matere dobijo skrbništvo nad otroki, socialne transferje, preživnino in še kaj. Očete pa sodnice neposredno pozivajo k delu na črno, v kolikor je (absurd do neba) preživnina za njihove otroke višja od njihovih mesečnih prihodkov.

Niti približno si nisem mogel predstavljati, kako sistem lahko tako uničuje malega človeka – predvsem očeta, ko se bori za nekaj, kar mu pripada in kar je sam ustvaril – svoje otroke. Pa naj naštejem le nekaj absurdnosti: odvetniki in sodišča enostavno nočejo gledati dokaznega materiala, ki potrjuje, da je dotična oseba dober oče svojim otrokom in da ga imajo otroci radi, sodišča in (po njihovih izkušnjah tudi) socialne delavke prilagajajo mnenja zgodbam mater, odvetniki pa matere nagovarjajo k podajanju lažne kazenske ovadbe zoper očete njihovih otrok!!! Haloooooo??? Lažne ovadbe v smislu fizičnega ali spolnega nasilja nad otroki. Očetje v takšnih primerih dobijo začasno odredbo, zaradi katere se ne smejo približati otroku. In tako se začne odtujevanje otroka od očeta. Pa še mnogo je drugih načinov sistemskega uničevanja očetov. Še največji absurd v celotni zgodbi pa predstavljajo sodni izvedenci. Le ti so sposobni v štirih urah spoznati celotno družino (kar pomeni cca. 1 h na osebo, če ima družina v povprečju dva otroka), na podlagi štiriurnega pogovora z vsemi deležniki in na podlagi odgovorov na en vprašalnik pa so sposobni ti sodni izvedenci zapečatiti usodo družine, spoznati, da so mame najprimernejše za varstvo in vzgojo in napisati poročilo, ki očeta degradira. Za to degradacijo pa morajo očetje praviloma še plačati med 1300 € in 1500 €. Ob tem pa se res vprašam, kaj je tu v največjo korist otroku. Sam delam v vzgojni instituciji in po namestitvi otroka v našo stanovanjsko skupino rabimo vsaj 1 mesec časa (pa smo z otrokom vsaj 5 dni v tednu), da otroka spoznamo, ocenimo njegovo čustveno stanje, vedenje, starše, odnos otroka s staršem ali staršema itd. Takrat šele napišemo individualni vzgojni program za otroka. Pa še tega je potrebno pogosto popravljati, dopolnjevati in sproti evalvirati. Sodni izvedenci pa so sposobni v štirih urah spoznati družino in zapečatiti usodo vseh: mater, ki načelno sicer mislijo, da so zmagale v boju za skrbništvo, vendar na dolgi rok tu ni nikakršne zmage; očeta, ki ga odtujijo od svojih otrok, degradirajo, finančno in psihično izčrpajo; in pa otrok, ki jih odtujijo od očeta in ki morajo preostanek svoje mladosti razmišljati o tem, kaj so naredili narobe, da ne morejo imeti obeh staršev, kaj lahko rečejo in kaj ne smejo reči o enem ali drugem staršu, izgubljenega starša ti otroci »iščejo« v prezgodnjih partnerskih zvezah itd. Skratka uničijo jim mladost in tudi njihovo odraslost.

Vse to pa se začne s tem, da nekatere matere mislijo, da so edine in najboljše za vzgojo lastnih otrok. Če pa že same ne mislijo tako, sčasoma podležejo pritiskom javnosti in potem otroke odtujijo od očetov. Zato sam vidim še toliko večjo težo in moč našega priročnika Vzgajati ločeno, ki lepo ponazarja, kako ločitev vpliva na otroke in kako naj starši ravnajo po ločitvi. Zavzemal se bom za to, da bodo morali to knjigo prebrati vsi starši, ki se bodo ločevali, še preden pridejo na svetovalni razgovor na Center za socialno delo.

Moje prioritetno poslanstvo pa trenutno vidim v tem, da se čim bolj usposobim za delo z odtujenimi otroci – tistimi, ki nimajo stika z enim od staršev oz. katerim je okolica v njihovih očeh že popolnoma degradirala podobo nekoč prijetnega, ljubečega in skrbnega starša. Enostavno ne morem mirno stati ob tem, ko poslušam izjave očetov v smislu: »Popolnoma sem že obupal nad tem, da bom še kdaj skrbel za svoje otroke (ali jih morda celo vsaj videl)«. Kot strokovnjak enostavno ne morem stati križem rok, ob tem ko vsakodnevno delam z otroci s težavami na področju vedenja in čustvovanja, ki so se razvile v različnih družinskih okoljih, pogosto pa je v ozadju le teh tudi ločitev staršev. Preveč jasne so mi namreč dolgoročne posledice za otroke, ko ostanejo brez stika z enim od staršev.

Vem, da ne bom spremenil sistema. Vem pa tudi, da upanje umre zadnje in da zatiskanje oči pred odtujevanjem otrok ne pomaga nikomur – še najmanj pa otrokom samim.

Si kmalu spet pišemo…

Matej Zaplotnik