Konferenco z naslovom Shared Parenting je organizirala ICSP – International Council on Shared Parenting. Prisotnih nas je bilo preko 100 strokovnjakov iz 24 držav: ZDA, Kanada, Belgija, Italija, Hrvaška, Grčija, Nemčija, Avstralija, Kitajska, Nemčija, Slovenije, idr. Namen konference je bila konkretiziranje pojma »največja korist otroka«. Strokovnjaki so predstavili zadnje raziskave in ugotovitve s področja življenja otrok v družinah z ločenimi starši, predstavljene so bile različne metode in orodja za opravljanje raziskav in pridobivanje informacij. Poglaviten del konference je bil namenjen diskusiji med vsemi udeleženci / strokovnjaki o tem, kako vso to predstavljeno in pridobljeno znanje najbolje implementirati v prakso, kako svoje znanje najbolj kredibilno predstaviti in širiti po svetu, da bodo te »največje koristi otroka« slišane tudi s strani »odločevalcev« v ločitvenih postopkih.

Na konferenci sem imel priložnost slišati in spoznati kar nekaj strokovnjakov. Naj nekatere na kratko predstavim ter z nekaj besedami opišem njihov poglavitni doprinos k uspešni izvedbi konference:

Dr. Richard A. Warshak – ena največjih avtoritet na področju urejanja skrbništva, prepoznavanja odtujevanja, pisec mnogih strokovnih člankov ter knjige Divorce Poison. Z gospodom Warshakom že nekaj let sodelujem, saj je tudi avtor video programa o odtujevanju otrok – Welcome back, Pluto. Od njega sem odkupil pravice za podnaslovitev ter izdajo omenjenega video programa v slovenskem jeziku – s slovenskimi podnapisi. G. Warshak je tudi pobudnik in eden izvajalcev »reunification« programa Family Bridges. Trenutno opravlja raziskavo o učinkih tega programa na uporabnike in piše knjigo o tej raziskavi. Trening za izvajalca tega programa tudi mene čaka julija v San Franciscu.

Na konferenci je g. Warshak opisoval in predstavljal, kako se je več kot 2 leti strokovno »boril« za to, da je dokazal, da je deljeno skrbništvo v največjo korist tudi za otroke do tretjega leta starosti. Njegovi nasprotniki so bili večinoma avstralski strokovnjaki, ki so s sila metodološko spornimi raziskavami nasprotovali temu strokovnemu mnenju, opisanem v članku: Social science and Parenting Plans for Young Children: A Consensus and Report. Psychology, Public Policy, and Law: 2014, Vol. 20, No. 1, 46 – 67.

Dr. Linda Nielsen je ena tistih strokovnjakinj, ki sama ne opravlja nobenih raziskav s tega področja, ampak opravlja temeljit pregled vseh raziskav s področja življenja otrok v družinah z ločenimi starši. Skozi njeno »analizo« je šlo preko 50 strokovnih člankov, napisanih v angleškem jeziku. Ni pa v svoji analizi zajela raziskav, opravljenih na področju Skandinavije (teh je še dodatnih 17), išče tudi še druge nove raziskave, ki bi ji dale dodatno širino.

Na konferenci je predstavila kratek pregled 52-ih raziskav. V raziskavah je proučevala vplive različnih oblik družinskega življenja po ločitvi staršev na otroke. Proučevala je njihovo čustveno stanje, odnose, vedenje ter njihovo psihično in kognitivno stanje. V kar 30 raziskavah so bili otroci iz skupnih skrbništev na vseh 5 področjih boljši od otrok, ki so živeli večinoma v enostarševskih družinah. Ugotovila je, da konflikti med staršema niso »per se« škodljivi za otroka. Škodljiva je otrokova izpostavljenost tem konfliktom. Splošno javno mnenje je, da so konflikti bolj škodljivi za otroka kot »izguba« enega starša (ker se odločitev za »varstvo in vzgojo ter stike« navadno argumentira s tem, da se starša ne moreta uskladiti in da sta konfliktna). Raziskave pa kažejo, da je bilo v 50 – 80 % skupno skrbništvo določeno kljub temu, da se starša nista oba strinjala s tem. Ni pomembno, kako »pride« do skupnega skrbništva, najpomembnejše je, da je to najbolj optimalna ureditev družine za otrokov razvoj in je njemu v največjo korist.

Dr. Wiliam Fabricius raziskuje, kako je s prenočevanjem malčkov pri očetu in s selitvami staršev. Ugotovil je, da kakršnakoli selitev starša v oddaljen kraj škodi otrokom (pa naj se preseli oče ali mati). Dr. Fabricius je v raziskavi tudi ugotovil, da večkrat, kot je otrok pri dveh letih prespal pri očetu, boljši je bil odnos z očetom v 18-em, 19-em letu otroka. Vsaka nočitev pri očetu pomembno pozitivno vpliva tudi na stik med otrokom in  mamo. Koristi od aktivne vključenosti obeh staršev v vzgojo otroka po ločitvi imajo torej vsi – otrok, oče in mama. Mama s tem nič ne izgubi. Najbolje so jo tekom razvoja odnesli tisti otroci, ki so približno enakovredno prespali pri očetu in pri mami.

Otrok ima tekom odraščanja več težav, če ostane brez katerega od staršev (neodvisno na druge faktorje: spol, konflikti idr.)

Dr. Pamela Ludolph je tudi proučevala, ali je deljeno skrbništvo za majhne otroke oz. ali čas, ki ga preživi otrok z obema staršema pri 15 mesecih, kaj vpliva na vedenje otroka pri 8 letih. Ugotovila je, da je primerno deljeno skrbništvo tudi za otroke do 4. let starosti. Mame ne rabijo razmišljati, da bo otrok »trpel«, ko bo pri očetu. Očetje, ki imajo reden stik z otroki, tudi bolj redno plačujejo preživnino. Veliko mater je zaskrbljenih, če majhen otrok ob prehajanju med domovoma joka. Jok je za otroka normalen. Otrok se mora tudi naučiti soočati z določeno stopnjo stresa. Otrok joka tudi, ko gre vrtec ipd. Zato otrokov jok ne sme biti izgovor za to, da otrok ne bi imel stika z očetom. 3 urni stiki med tednom so po njenem mnenju »traparija« – polovico časa se otrok itak vozi, treba ga je nahraniti, časa za pristen stik in gradnjo odnosa med otrokom in staršem je zelo malo.

Dr. Michael Lamb je eden bolj priznanih raziskovalcev v ZDA. Na konferenci je predstavil nekaj raziskav, katerih ugotovitve so v nasprotju z večino sodobnih raziskav o učinkih deljenega skrbništva na otroke. Predstavil je pomanjkljivosti raziskav, katerih avtorji so bili Solomon in George, McIntosh idr., Pruett idr. Dr. Lamb je dokazal, da so bili vzorci in metode v omenjenih raziskavah sila pomanjkljivi in nereprezentativni. Kot primer naj navedem, da so v eni izmed raziskav ugotovili, da nočitev otroka pri očetu škodi njegovemu razvoju. Ob analizi te raziskave pa je dr. Lamb pokazal, da večina družin, ki je bila zajeta v tem vzorcu raziskave, sploh nikoli ni živela skupaj. Otroci sploh nikoli pred »uradno« ločitvijo staršev niso živeli z očetom, niso se imeli priložnost navezati na očeta. Zato ima deljeno skrbništvo v takšnih družinah bistveno drugačen vpliv na otroke kot pa v družinah, kjer je bil oče pred ločitvijo pomemben del otrokovega življenja in aktivno vključen starš. Rezultati teh njegovih ugotovitev pri analizi študij so bili sila zanimivi in strokovno dobro podkrepljeni.

Dr. Irwin Sandler raziskuje kvaliteto starševstva v kontekstu deljena skrbništva. Ugotavlja, da ni bistven zgolj čas, ki ga otrok preživi s posameznim staršem, ampak tudi kvaliteta tega skupaj preživetega časa. Ugotavlja torej vpliv starševskih kapacitet na otroka. Deljeno skrbništvo je koristno, ker imata oba starša priložnosti, da imata lahko pozitiven vpliv na otroka. Najbolje za otrokovo odraščanje je čim bolj enakovredna vključenost dveh primernih staršev v vzgojo otroka po ločitvi. Če je oče vključen, ima otrok zelo malo težav. Najslabše je odraščanje otroka pri enem staršu, ki mu nudi zelo slabo starševstvo. Ne šteje torej samo čas, ampak tudi kvaliteta starševstva. Le ta pa ni statična. Vsako izobraževanje staršev, svetovanje in delo na izboljšanju starševskih kapacitet to področje lahko izboljša.

Dr. Emma Fransson je na Švedskem opravljala raziskavo z več kot 5000 vključenimi otroki. Ugotovila je, da se razvoj in psihološko stanje otrok, ki so živeli v deljenem skrbništvu, kaj bistveno ne razlikuje otrok, ki so odraščali v nuklearnih družinah. Na Švedskem je sicer med delež deljenega skrbništva po ločitvi staršev rekorden v svetovnem merilu – med 35 – 40 %. Na Švedskem je nekako v »nacionalni podzavesti«, da se po ločitvi starša ne odselita daleč in da oba ostaneta v šolskem okolišu otroka.

Dr. Kim Bastaits je strokovnjakinja iz Švedske, ki je v svoji raziskavi ugotovila podobno kot švedska kolegica – da otroci iz skupnih skrbništev kaj bistveno v razvoju, vedenju in čustvenem blagostanju ne odstopajo od otrok, ki odraščajo v nuklearnih družinah.

Ga. Kersti Bergqvist je poveda,a, da ni nobene raziskave v svetovnem merilu, ki bi pokazala, da so otroci v skupnem skrbništvu »slabši«, kot če so živeli samo pri enem staršu.  Tudi ona potrjuje, da se kapacitete otrok iz družin z deljenim skrbništvom podobne kapacitetam otrok iz nuklearnih družin.

Ena bolj zanimivih in tudi za slovenske razmere pomembnih je bila predstavitev ge. Hildegund Sunderhauf iz Nemčije, ki je ena tisti žensk, ki se zavzema za to, da bi deljeno skrbništvo bilo »norma« za vse države članice evropske unija. Dokument, ki je podlaga za pogajanja z Evropskim parlamentom v smeri doseganja tega cilja, je Resolution 2079, Council Europe. Na predavanju je tudi predstavila pregled stanja v Evropi, kjer je (če so moji zapiski točni), kar 91 % mater samohranilk.

Poleg zgoraj opisanih je bilo še vrsta drugih vrhunskih strokovnjakov in raziskovalcev – Dr. Adamsons, Dr. Braver, Dr. Austin, in še več kot 20 strokovnjakov s svojimi polurnimi prispevki na konferenci. Spoznal sem gospoda Ronalda Rohnerja, ki je avtor vprašalnika za ‘merjenje starševske sprejetosti in zavračanja’ (Parental Accaptance and Rejection). Z njim sem že podpisal licenčno pogodbo, s katero mi g. Rohner dovoljuje prevod tega vprašalnika in uporabo le tega pri mojem strokovnem delu. V kolikor bom ugotovil, da je zadeva primerna in širše uporabna, se bom pogodil tudi za prodajo licence v Sloveniji –  za uporabo vprašalnika tudi drugim strokovnjakom v Sloveniji.

Šele po koncu konference sem izvedel, da je na eni izmed delavnic gospod George Piskor predstavljal svojo formulo za izračun preživnine. Trudim se še vzpostaviti stik z njim, saj me res zanima, kakšna je ta formula in ali je uporabna tudi za slovenske družine.

Na kratko povzeto, udeležba na konferenci je bila super izkušnja. Spoznal sem celo vrsto vrhunskih strokovnjakov, dobil naslove mnogih novih strokovnih člankov, predvsem pa slišal strokovne razlage in opise raziskav, ki dokazujejo, da je odraščanje ob čim bolj enakovredno prisotnih ločenih starših tudi po njuni ločitvi otroku v največjo korist. Na meni je, da to znanje in informacije čim boljše in čim bolj produktivno delim z vsemi slovenskimi starši in strokovnjaki, ki se na kakršenkoli način soočajo z ločitvijo staršev.

Višnja Gora, 6. 6. 2017