Odtujevanje otroka po ločitvi staršev je specifična dinamika družine, o kateri sem napisal že nekaj člankov. Znanje o tem področju neprestano nadgrajujem in sem verjetno edini strokovnjak v Sloveniji, ki proučujem to področje v podrobnosti. V moji zbirki strokovnega gradiva imam že kar nekaj literature o odtujevanju, ki jo ves čas proučujem, v Centru MIT smo izdali DVD Dobrodošel nazaj, Pluton, pri delu in napredovanju pa me usmerja ameriški strokovnjak za odtujevanje dr. Randy Rand. Vzporedno pa si gradim tudi mrežo strokovnjakov z različnih področij, s katerimi bom skušal vzpostaviti kvaliteten sistem pomoči za primere odtujevanja.
Glede na to, da posedujem že kar nekaj znanja s tega področja, sem se odločil na nek specifičen način pomagati staršem, ki so vpleteni v takšno dinamiko – predvsem odtujenim staršem, ki imajo težave s stiki svojimi otroci. Spisal sem že kar nekaj strokovnih mnenj za starše. Strokovna mnenja so predvsem vezana na sodne procese. Sodniku in vsem ostalim udeleženim v sodnem procesu skušam preko strokovnega mnenja dogajanje v družini osvetliti skozi prizmo odtujevanja. Svoje mnenje pa seveda podkrepim s konkretnimi viri, raziskavami in drugim gradivom iz tujine.
Nekaj strokovnih mnenj je sicer naletelo »na prazna ušesa« strokovnjakov. Zdi pa se, da sem počasi le začel vplivati na delo slovenskih strokovnjakov, predvsem tistih s pravosodne veje oblasti. Sam še nisem sodni izvedenec. Kljub temu pa je sodnica v pravdnem postopku po prejetju mojega strokovnega mnenja zapisala, citiram: » … da v kolikor ne obstoji sodni izvedenec za določeno stroko, lahko sodišče šteje za relevantno in z enako težo obravnava tudi mnenje strokovnjaka, ki sicer ni sodni izvedenec.«
Kot kaže, počasi vnašam v slovenski strokovni prostor znanje, ki ga strokovnjaki pri nas nimajo (ne tožilci, ne sodni izvedenci, socialni delavci idr). Hkrati pa zaznajo, da moje mnenje očitno le ni tako daleč od realnosti – četudi je to mnenje pripravljeno zgolj na podlagi pregleda sodnih spisov in ne na podlagi razgovorov s celotno družino, kar imajo sicer možnost storiti vsi ostali dotični strokovnjaki v ločitvenih sporih (socialni delavci, sodniki in sodni izvedenci).
Kot kaže, počasi le vnašam dvom v slovensko sodno prakso. Vprašanje sicer je, če bo dotična sodnica imela znanje in pogum, dokončno odločitev o stikih med otrokom in odtujenim staršem sprejeti na način, da upošteva moje strokovno mnenje in predloge, navedene v njem. Ali bo kljub dvomu v pričanje in poročilo sodnega izvedenca »peljala« ustaljeno prakso naprej in bo otrok sam odločal o stikih med njim in odtujenim staršem. Posredno to seveda pomeni, da o tem odloča starš, ki otroka odtujuje.
Kakorkoli, moja pot je jasna – vedno bom zagovarjal največjo otrokovo korist, ki je v primerih odtujevanja sicer bolj prikrita in zahteva veliko mero strokovnega znanja. Otrok naj bo namreč tudi po ločitvi staršev čim bolj v stiku z obema staršema. Ti stiki pa morajo biti v primeru odtujevanja čim bolj konkretno določeni s strani sodišča. Odgovornost za stike se ne sme valiti »na ramena« otrok, ki so tragične žrtve celotne družinske dinamike.
Matej Zaplotnik