V pripravi je nov družinski zakonik, ki zaenkrat ni ustrezeno pripravljen na več področjih. Eno izmed področij, ki potrebuje dopolnitve oz. spremembe, je tudi področje, vezano na ureditev družine po ločitvi staršev. V primerih ločitve staršev je po podatkih statističnega urada le v 20 % primerih določeno skupno skrbništvo. Izmed preostalih 80 % pa je le v desetini primerih soločeno skrbništvo v prid očetov, preostanek materam.
Sam ocenujejem, da zdajšnja zakonodaja sicer ni slaba. Večja težava je v zlorabi trenutno veljavne zakonodaje. V 70. letih prejšnjega stoletja je namreč veljala doktrina, imenovana “tender years presumtion”. Ta doktrina je zatrjevala, da so matere tiste, ki znajo najbolje poskrbeti za otroke in takrat so v primerih ločitve matere vedno dobile skrbništvo nad otroki. Ta doktrina se je ocenila kot seksistična in od takrat naprej naj bi veljalo načelo “največje koristi otroka”. Glavni razlog za uveljavitev tega pa je ravno v uravnoteženem pogledu obeh staršev na zmožnost vzgoje otroka. Zato je tudi v zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih navedeno – navajam 105. člen:
(1) Če starša ne živita ali ne bosta več živela skupaj, se morata sporazumeti o varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi. Sporazumeta se lahko, da imata oziroma obdržita oba varstvo in vzgojo otrok ali da so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju ali da so eni otroci pri enem, drugi pri drugem od njiju. Če se sama o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo.
(2) Če se starša sporazumeta o varstvu in vzgoji otrok, lahko predlagata, da sodišče v nepravdnem postopku izda o tem sklep. Če sodišče ugotovi, da sporazum ni v skladu s koristjo otrok, predlog zavrne.
(3) Če se starša tudi ob pomoči centra za socialno delo ne sporazumeta o varstvu in vzgoji otrok, odloči sodišče na zahtevo enega ali obeh staršev, da so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju ali da so eni otroci pri enem, drugi pri drugem od njiju. Sodišče lahko po uradni dolžnosti tudi odloči, da se vsi ali nekateri otroci zaupajo v varstvo in vzgojo drugi osebi. Preden sodišče odloči, mora glede otrokove koristi pridobiti mnenje centra za socialno delo. Sodišče upošteva tudi otrokovo mnenje, če ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral in če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice.
(4) Zahtevi iz prejšnjega odstavka mora biti priloženo dokazilo pristojnega centra za socialno delo, da sta se starša ob njegovi pomoči poskušala sporazumeti o varstvu in vzgoji skupnih otrok.
Zakon torej ni tako slabo napisan. Žal pa gre prepogoosto za zlorabo tega člena in predvsem zlorabo dikcije “največja korist otroka”, za katero strokovnjaki skrivajo vsa svoja nestrokovna ravnanja in odločitve, ki bistveno odločajo o nadaljnem življenju družine z ločenima staršema.
Kaj je po ločitvi staršev resnično v največjo korist otroka? Ocenjujem, da v Sloveniji ni strokovnjaka, ki bi to lahko strokovno utemeljil, ne da bi se obrnil po pomoč v tujino. Ne poznam namreč nobene strokovne raziskave v Sloveniji, ki bi proučevala različne tipe družine po ločitvi staršev ter vpliv na otroke. Strokovne raziskave iz tujine pa so si večinoma enotne: v največjo korist otrok po ločitvi staršev je skupno skrbništvo. Nielsenova je proučla štirideset raziskav, ki so proučevale družine z ločenimi starši. V te raziskave je bilo skupno vključenih 109.000 otrok. Od tega jih je 81.000 živelo pri enem staršu – večinona pri materah. 28.000 pa jih je živelo v skupne skrbništvu. Lahko bi podrobneje opisoval rezultate raziskav. Glavno ugotovitev sem navedel zgoraj – večina otrok udeležencev raziskav je ocenilo, da je skupno skrbništvo v največjo korist otrok. V eni izmed raziskav je skoraj polovica otrok navedla, da so pogrešali več stika z očetom oz. da so želeli imeti uravnotežene stike z obema staršema. Kaj več o rezultatih raziskav iz tujine bom opisal še v kakšnem drugem članku. Zaenkrat pa želim le javno podrpreti vse, ki se borijo za to, da bi se skupno skrbništvo uredilo kot zakonsko določeno za starše, ki se ne morejo dogovoriti o načinu varstva in vzgoje.
Zdajšnja zakonodaja sicer že omogoča takšno ureditev, vendar prepogosto prihaja do zlorabe. Zato je potrebna bolj rigidna določitev enakovredne vloge staršev pri varstvu in vzgoji otroka tudi po ločitvi in odselitvi enega od staršev.
Matej Zaplotnik