Ločitev staršev v funkcioniranje družine pogosto poseže bistveno bolj, kot bi bilo to potrebno. Namesto da družina po ločitvi “zaživi” v dveh ločenih domovih in starša ohranita vlogo očeta in matere, vse prevečkrat ločitev pomeni tudi sprememba odnosa med starši in otroki. Otrok oz. otroci iz iste družine se od enega starša pogosto odtujijo. Odtujitev od enega starša pa ne pomeni samo fizično prekinitev odnosa med otrokom in enim staršem, ampak pomeni predvsem spremembo v dojemanju otroka tega odtujenega starša. Ko imamo opravka z otrokom, odtujenim od enega starša, moramo najprej proučiti sledeče: Ali je odtujitev otroka od starša upravičena ali neupravičena. O “upravičeni” odtujitvi otroka govorimo takrat, ko se otrok od starša odtuji zaradi preteklih neprijetnih dogodkov oz. slabih izkušenj, ki jih je doživel ob prisotnosti drugega starša. Tu mislim predvsem na različne vrste nasilja: psihično, fizično, spolno idr. Odtujitev otroka od starša, ki je na takšen način posegal v integriteto otroka, je povsem razumljiva oz. upravičena.
O neupravičeni odtujitvi pa govorimo takrat, ko otrok spremeni odnos do tega starša ne da bi starš naredil kakšno posebej veliko napako v odnosu do svojega otroka. Po ločitvi staršev moramo biti sicer zelo pozorni, saj je včasih odtujitev otroka povsem čustvena reakcija na vse spremembe, skozi katere mora nič krivi otrok. Pogosto pa je otrokova odtujitev od starša posledica vpliva starša, pri katerem otrok živi. To se navadno dogaja zaradi maščevanja partnerja, ki o bivšem razmišlja takole: “Če me je zapustil oz. če si je našel/-la drugega/drugo, ga bom pa kaznoval/-a s tem, da ne bo več videl/-a svojih otrok oz. bom poskrbel/a za to, da tudi otroci ne bodo več želeli videti njega.« In ravno v tem je največja razlika med otroci, ki se odtujijo od enega starša povsem zaradi spontane čustvene reakcije in temi drugimi: otroci, odtujeni od enega starša zaradi vpliva drugega, povsem različno gledajo na svoja starša: tistega, pri katerem živijo oz. katerega so ponotranjili kot “zaveznika”, vidijo povsem oz. pretirano v pozitivni luči, na odtujenega starša pa gledajo povsem oz. pretirano negativno. Eden starš je v njihovih očeh viden kot angel in drugi kot demon. Otrok, ki se od starša oz. staršev odtuji kot čustvena reakcija na razvezo, pa na oba starša gleda podobno oz. nanju ne gleda tako ekstremno različno.
V naslednjem javljanju pa kakšno besedo več napišem o stopnjah in načinih odtujitve otrok od staršev.
Bis bald… J
Matej Zaplotnik