V njeno pisarno sem prišla prvic. Rokovali sva se. Stisk rok je bil obojestransko cvrst. Veliko starejša je bila od mene, sivih las, delovala je strogo in modro. Udobno je sedela na pisalnem stolu, dajala je obcutek samozavestne ženske v letih, ki obvlada svoje delo. Dovolila mi je sesti na stol nasproti nje. Pravzaprav ne cisto nasproti, nekoliko odmaknjeno, na nacin, da stola ni bilo možno niti premakniti. Nisem sedla udobno. Bolj na pol, saj sem vedela, da bom morala kmalu naprej, ker sem prišla predvsem z namenom, da se ji predstavim.

Bila sem nova in ce si nekje nov, se nikakor ne želiš že v prvo pokazati, da rad sediš in klepetaš. Kaj kmalu mi je predstavila svoje delo in razkazala pisarno. Na hitro. Presenetila me je, da ve kdo sem, kje živim, kdo so moji starši. Dejala je, da ima približno tako stare otroke, kot sem jaz. Vedela sem, da bi mi bila lahko mama. »Veš, sem locena,« je rekla direktno in precej hladno. V stotinkah sekunde so mi bežale misli, zakaj to deli ravno z mano? Me preizkuša, ce že kaj vem o njej? Ojej, ne bi jaz zdaj o tem, nisem tu s tem namenom, ali pac!? »Aja,« sem bila kratka. In ona je nadaljevala, da že zelo dolgo. In kako o locitvi nimajo pojma na centrih za socialno delo, kako so vse verjeli njenemu možu, ki ni nic naredil za njo in njune otroke. Unicil jim je življenje. Še en ojoj, ki je letel name, saj tudi jaz delam na centru. Ampak ne, to ni res, sem si dejala, to je bilo vcasih, ko se je locevala ona. »In ti ne veš, kako je bilo meni z otroki težko. Koliko neprespanih noci, pa služba, da sem zaslužila, da sem jim dala kaj jesti in tako malo stikov je imel z njimi. Joooj, komaj sem cakala, da jih je vzel, da sem se malo odpocila in oddahnila in ja, v miru zjokala, saj se pred otroki nisem hotela. Že tako sem bila vsa razštelana. In ja, zdelo se mi je, da zaradi locitve nisem imela vec prijateljev, dobrih sodelavcev, starši so me grdo gledali, tudi otroci niso imeli vec prave mame. To je bila živa katastrofa.« Usul se je cel plaz iz nje.

Modra in stroga gospa pred menoj je pokazala svojo ranljivost in še danes, po toliko letih, obupan in razocarano zazrt pogled vame, ko je skozi pripoved obujala svojo locitev.

»Verjamem, da vam ni bilo lahko,« sem dejala umirjeno. Nisem je obsojala, saj to nisem jaz. Ravno tako pa nisem vedla, kaj naj vprašam, kako naj peljem pogovor naprej, saj sem bila tam z drugim namenom in ja, videla sem jo prvic. Morda ima sedaj drugega moža in je srecna, sem si mislila in ji želela. A nisem želela drezati v njeno intimo. Naj izvem toliko, kolikor mi želi sama povedati, sem si mislila. Spregovorili sva še nekaj spodbudnejših misli, potem pa mi je dejala, naj grem.

Opravila sem svoje delo, na poti domov in še celo popoldne pa sem razmišljala o gospe, temu, da je z menoj delila cel locitveni postopek že prvic, ko me je videla, o locitvi – ali je to res rana za vedno, o tem, da je lahko morda za žensko locitev res zahtevna in koliko poguma od nje zahteva. Iz glave mi ni šla tista njena utrujenost in kako je hrepenela, da bi otroci nekam šli, da bi se v miru sama zjokala.

Je locitev res vecna rana, ali le za to gospo? Po mojem razumevanju, je od njene locitve vsaj petnajst let, po njenih pripovedovanjih pa je vse delovalo še tako živo. Zakljucila sem, da je potrebovala le nekaj minut mojega poslušanja in to, da je nisem sodila. Vem, da je to zacutila in zato vse to delila z mano. V tistem trenutku. Morda naslednji dan ne bi – kljub vecni rani. Kdo ve?

Taja Borštnar