Kontakt
Tel. 00386 40 416 761


Lokacija
Dedni Dol 2,
1294 Višnja Gora

 
Domov > vse lazje se vzivim v tezave locenih starsev
Datum: 14.9.2015
Vse lažje se vživim v težave ločenih staršev

Locitev! Tema, v katero se vse bolj poglabljam in katere razsežnosti pocasi le dojemam. Kako se kar naenkrat svet odraslega lahko spremeni – ce posebej, ce tega odrasli ne pricakuje in je locitev prišla kot predlog patrnerja ter je udarila kot strela z jasnega. Sam imam super družino – partnerko, s katero se odlicno razumem ter dva otroka, katerima posvecam vecino svojega prostega casa. Vseeno pa se lahko tudi sam brez vecjih težav vživim v situacijo, ko družina zacne razpadati. V empaticen odnos do razvezanih staršev sta me prisilili dve zadevi.

Prva je ta, da sem pred kake pol leta ponoči sanjal, da sva se z mojo trenutno partnerko/ženo razšla. In še vedno se v živo spominjam, kako se mi je kar naenkrat ves svet pred ocmi dobesedno sesul. Naenkrat sem se “v sanjah” pocutil izgubljenega. Kup vprašanj mi je begalo po glavi – kje bom zdaj živel, kako bo z mojimi otroci, kako se bova zmenila, pri kom bodo…. Jaz se zagotovo ne bom locil od njih…. Kdo se bo izselil, in še in še. Skratka svet se mi je kar naenkrat podrl. In to moje doživljenje sanj je po moji oceni precej podobno dejanskemu “psihicnemu stanju” osebe, ki se locuje oz. razvezuje.

Druga zadeva, ki mi daje povod za razmišljanje o razvezanihi starših, pa izhaja cisto iz vsakdanjega življenja in ni stvar moje domišljije, mojih sanj. Vcasih se seveda zgodi, da ima žena obveznosti tudi v popoldanskem casu. Vcasih je odostna tudi po vec dni. In takrat kar naenkrat ostanem sam za celotno gospodinjstvo, za celo hišo, predvsem pa za svoje otroke. Takrat se prakticno cel dan ali pa celo popoldne (ce je to med tednom) vrti le okoli otrok: potrebno jih je it po službi iskat v vrtec, jim pripraviti za jest,  potem pospraviti od obroka, pa se z njimi potem malo tudi igrat (ce ne želiš biti samo servis otrok in želiš z otroki imeti tudi mocno custveno vez), pa potem spet priprava vecerje, vecerja, pospravljanje vecerje, pa potem tuširanje, urejanje za spat, branje pravljic najmlajšemu sinu, branje pravljic starejšemu sinu, pa potem umirjanje in cakanje, da zaspita…. Kje je potem še kakšno pospravljanje hiše, cas zase, pranje perila, socialno življenje s prijatelji, sosedi, kakšno dodatno opravilo za službo, ce v službi nisi uspel narediti vsega itd. Skratka NORO!! Dan je povsem natrpan, brez da bi si vzel 1 minut zase – za pocitek, za razmišljanje o sebi idr. Poleg tega sem tudi v vzgoji sam – ce z otrokom pridem recimo v konflikt ali pa sem mu bilj ostro postavil meje, ni tukaj mamice, da bi ga malo potolažila in mu razložila, zakaj sem tako ravnal in bi se na ta nacin otrok umiril in nadaljeval a aktivnostjo. Vcasih se samo nabira napetost v zraku in "jok otrok je ves cas v pripravljeno".

In ja, takrat se pogosto spomnim na starše, ki so loceni in ki sami vecino casa skrbijo za svoje otroke (pogosto je to bila tudi njihova mocna želja). Kakšen tempo je to. Po možnosti pa so ti starši ob tem tempu še v konfliktu s svojim bivšim in so avtomatsko ves cas slabe volje. In dejstvo, ki ga vsak dan v živo opazujem: otroci so podoba/odsev svoj staršev. In kako naj bo otrok vesel, razigran, ob utrujene, zaskrbljenem in jeznem staršu??

Vse to mi je daje tudi motivacijo, da še naprej delam na tem, da se izobražujem, išcem strokovno gradivo, informacije ali zgolj nasvet, ki ga bom lahko ponudil staršem, ki me bodo v casu locitve poiskali, prosili za nasvet/pomoc.

M.Z.

 

 

 

Arhiv

 
Bodite obveščeni z e-novicami
Tekoče novosti, napovedi dogodkov, ...



Da bi vam olajšali uporabo naše spletne strani, uporabljamo piškotke (cookies). Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.
  
OK
Več